Zagreb, 15. IV. 1918 

Velečastiti gospod!

Vaša pisma so mi kakor zdravilo bolniku. Včaših sem že tako trudna od večnih borb in nalog, da bi najrajše legla in umrla. Imam toliko skrbij! Nam gospodinjam je dandanes zelo težko. Za vsako stvar letenje brez konca in kraja. Nikdar miru. – Pa še drugih nadlog. Imamo vilo, ki je sicer zadolžena še čez dimnjake – ampak pod streho smo. (Premoženje je še od stare matere mojega moža – to namreč, kar je ostalo.) A zdaj se v Zagrebu ne dobi stanovanj še za zlat denar ne. – Imamo vrt in mali vinogradić, kjer je v mirnem času zraslo za 600-800 l vina. Sami še mošta nismo delali – vse kar je rodilo – in letina je bila slaba – so pobrali: jabolka, hruške, vse. Po zimi so odnesli cel plot, zdaj včeraj mizo in stol, kjer sem vedno pisala. Vse se drobi. Moja tašča je brez sluškinje odkar je vojska, tast, je činovnik šumarski inspektor »služi že 40 let« – Ampak se zdaj v ti draginji komaj životari. – Konjetino jemo ob nedeljah pa [nečitljivo]. Vodeno mleko stoji 2460 itd. – Moj mož je superabitriran, zdaj ne izhaja, – pa me je strah, da ga bodo zopet vzeli! – Iz prvega zakona imam tri hčer-ke. Prva je zelo talentirana, zdaj maturo dela – ima 17 let – ampak po znašanju in duši cel oče, – ne razumem se z njo. – Druga je mila in draga, ampak težko uči, dala sem jo v Varaždin v samostan glavno zaradi najstarejše, da se ne nauči jezikovanju. Mala ima še le 6 let – in raztrga čevljev, Bože moj! – Moj mož, Demetrović je dober, kakor kruh, kakor pravijo. Kristova dobrota je za njega največji ideal – in vendar ga napadajo od vseh stranij. –  »Dan« naravnost nesramno tudi mene. Saj mi je vseeno ampak vendar je grdo da se duhovniki poslužujejo takih natolcevanj. Tako daleč menda že nismo, da bi morala reproducirati svoje ženitvene dokumente! – Sicer pa je to le pikanje komarcev – imam sto drugih brig. – Težko mi je, ko vidim koliko žrtev zahteva vojska od vseh stranij. Pomor je zdaj pri naš grozen. In tudi moralno propadnje raste vsak dan bolj. Hotela bi pisati zopet kakšno obširneje delo – ampak ni dovolj zbranosti. Pošiljam Vam fotografijo, ki je pa že iz l. 1914.– Čudno, po licu izgledam vedno enako, ampak drugače me je vojska jako vzela. Sploh vidim, da imajo možki več optimizma. Mi ženske se lahko navdušimo toda naši živci prej popuste. Vsaj pri meni vidim to. – Sicer pa ni čuda – Zadnjih 5 let sem mnogo bolehala, pa morda zato. –  Res je, da ima vsak človek svoj križ. Vedno sem mislila, da imaste Vi duhovniki vedno mirno in tiho življenje – pa vidim, da so povsod borbe. Morda je res tako, kakor pravite, da je življenje potrebno!

Z posebnim spoštovanjem pozdravlja

Zofka Kveder