Vsak tretji petek v novembru obeležujemo dan slovenske hrane, tokrat pa smo se odločili odkriti, kako so pisatelji in pisateljice ovekovečili okuse v svojih pismih.

Na včerajšnji dan pred 150 leti je bila rojena v Novem mestu socialna demokratinja, pisateljica in učiteljica Ada Kristan.

V začetku 20. stoletja je družina Šušmelj iz Prvačine (po domače Strugarjeva) štela osem članov: mati, oče in šest otrok (rojenih je bilo osem otrok, dve deklici sta umrli v zgodnji mladosti). Najstarejši Alojz je na dan poroke štel 25 let, najmlajši, njegov brat, pa komaj 2 leti. Strugarjevi so bili še kar premožni, imeli so tudi veliko zemlje, toda toliko lačnih ust ni bilo lahko nahraniti.

Marija Verbič, poročena Borštnik in Tekavčič, je imela zelo razgibano življenje, zanjo je vse do smrti prvega moža, Janeza Borštnika, veljal rek, ki ga je Zofka Kveder zapisala v romanu Njeno življenje, da »ženska ni krmilarica svoje usode«. Janez Borštnik, s katerim se je poročila 3. februarja 1868, je bil lahkomiseln pustolovec in človek, ki je vedno želel živeti preko svojih zmožnosti, zato si je denar izposojal pri sorojencih.

Obdobje pred prvo svetovno vojno je bilo v Avstro-Ogrski polno nerazrešenih notranjih konfliktov, ki so imeli etnična in socialna ozadja. To se je zlasti odražalo v Pragi, glavnem mestu Češke dežele, ki je predstavljala središče slovanske kulture v monarhiji.

Alojzij (Lojz) Kvedra je bil brat pisateljice Zofke Kveder. Po šolanju v Ljubljani se je na začetku novega stoletja odpravil v Ameriko, kjer se je preživljal na različne načine, med drugim je delal tudi v rudniku in ko se je leta 1910 za kratek čas vrnil v domovino, se je oglasi tudi pri sestri in ji pripovedoval o tem, kaj je doživel so njegove pripovedi kmalu postale snov v pisateljičinih literarnih besedilih.

Na današnji praznični dan smo v naši zbirki pobrskali, kaj se skriva pod ključno besedo domoljubje. Našli smo pisma avtorjev in avtoric moderne ter pisma izseljenk in izseljencev. V slednjih je v ospredju spomin na prvo domovino in velikokrat tudi želja po vrnitvi v domači kraj, umetniki in umetnice pa jo doživljajo drugače.

Preučevanje reprezentacij spolov v literarnih delih je pridobilo veliko pozornosti v okviru literarne vede in feministične kritike. Čeprav je to področje razmeroma novo, je fascinantno raziskovati, kako so avtorji in avtorice v preteklosti bili pozorni_e na problematiko spola v svojem pisanju.

Biografska gesla v leksikonih in enciklopedijah strnjeno podajajo življenjsko pot oseb, ki so pustile pečat na nekem področju, a iz njih ne izvemo veliko o tem, kako so jih doživljali njihovi sodobniki in sodobnice. Prava zakladnica takih odzivov pa so pisma.

Danes si prijatelji in znanci v sporočilih pišejo »Živijo« in »Lep pozdrav« ter »LP« ali si pošiljajo čustvenčke in fotografije – kako pa so se pozdravljali pred dobrim stoletjem? Dr. Ivana Zajc z Univerze v Novi Gorici je preverila, kako so nekdaj uporabljali jezikovne forme, ki imajo danes starinsko patino.

V naši zbirki lahko najdete tudi opise lepih trenutkov, ki so jih avtorji in avtorice pisem posredovali svojim dopisovalkam in dopisovalcem. V času, ko še ni bilo družbenih omrežij, so kakšen posebno prijeten izlet, praznovanje, ples, obisk gledališča ali družabni večer obširno opisali in se ob tem včasih še fotografirali.

Iz dopisovanj rodbine Borštnik-Kremenšek lahko zgodovinarji poleg osebnih družinskih razmerji razbiramo tudi njihove poglede na politične in svetovne dogodke. Čeprav je bila politika v njihovih dopisovanjih obrobna tema, smo vendarle našli majhno opazko, ki je vredna naše večje pozornosti. Gre za neslutena opažanja, ki so se nanašala na uverturo v bližajočo prvo svetovno vojno.