Zagreb 20. III. 1918
Častiti gospod!
Prav nič časa nimam ampak moram, da se Vam zahvalim za Vaš 5. zapisek. Lepo je to, da se zavzemate za naše učiteljstvo, naše umetnike. Lepa je Vaša beseda in možka. Tako naj govori pesnik narodu! Neustrašeno. – Hotela sem Vam že dolgo pisati enkrat o sebi. Odkritosrčno. Ampak delo me goni, ni časa za duševne izlive, ki so posebo nam ženskam včasih tako postebni. – Povem Vam, da nisem bila še nikdar bliže Kristu, kakor to zimo – in ravno zdaj me najbolj napadajo iz onega tabora. Javno. – A privatno mi med štirimi očimi govore taka priznavanja, da bi postala zelo ohola, če bi bolehala na tej slabosti. Urednik »Novin« D. Šimrak mi je rekel, da je »Ž. S.« izboren in da n. pr. še v svojem življenju nikoli ni čital tako izvrstnega članka, kakor je moj o Dr. Kreku. – V kongregacijah me pa vseeno rišejo, kakor samo črno kugo za hrv. ženstvo! Zdaj na Preradovićevi proslavi sem se seznanila s Ferdom Rožićem – pripoveduje, da me že zdavnaj globoko (!) poštuje, obsoja gonjo »Dama« – ampak... – »morda oni misle, da je vjera v opasnosti!« – Smejala sem se. – Sicer, priznajam, da marsikaj ne razumem – n. pr. zakaj se krščanske sekte ne zbližajo, ko jim je vendar en Bog in ena morala itd. Imajo istega Krista. Kaj ni to najvažnejše?! Edino in prvo! – Oprostite, da pišem tako Vam. – Pošiljam Vam reprodukcijo tiste slike »Isus i samaritanke«. Dopada se mi zelo, samo Kristev obraz ni dovolj markanten. Slikarji za sploh rišejo premehko – samo njegovo blagost. Sicer pa Tišova slika še ni najslabša – nekatere Kristove slike so ispod vsake kritike. – Nu, razgovarjam se, a članek čaka. – Prav od srca hvala za Rousseauov citat. Vi res znate potolažiti človeka. Nekaj bi vas rada prosila. Če imate kakšno fotogafijo pri roki mi jo pošljite. – Rada bi poznala Vaš obraz, ko si domišljam, da Vašo dušo vendarle že dolgo let vsaj nekoliko poznam. Oprostite, če sem vsiljiva! To ni samo navadna radovednost. Zanima me obraz vsakega človeka, posebno še od onih, ki kaj delajo za narod. 18. je bil mal sestanek vseh, ki so hoteli počastiti Čehe, ki so prišli na Preradovićevo slavo. Sešlo se je čez 100 politikov, literatov itd. Od Slovencev sva bila samo D. Knafčič in jaz. Ko ni hotel on nič govoriti, sem pa jaz ostala, da rečem par besed v imenu Slovencev. – Nikoli ne grem nikamor, le na koncerte in v gledališče zelo redko. Zato sem morda preksinoč še s posebnim zanimanjem opazovala obraze zbranih mož (ženske smo bile samo 4), iskala sem v obrazu sledi njihovih del – v nekaterih sem jih našla, v nekaterih ne. In prav za prav mi je bilo žal, da ni bilo med to rečeno moško elito niti ene glave, ki bi sama po sebi vzbujala pozornost – niti mlade niti stare. Starejša generacija je imela več tipov – Charakterköpfe. Ne vem zakaj moderno življenje vse obraze nekako banalizira. – Kadar sem potovala po Dalmaciji, Srbiji, Bosni – sem na vsak korak srčevala moške in ženske, ki jih je bilo res vredno pogledati. V mestu pa se kar teško spozna, kdo je frizer, kdo igralec, kdo pisatelj, kdo politik, kdo krojač v nedeljski obleki.
Z velepoštovanjem Vas najlepše pozdravlja
Zofka Kveder
in 3. štev. smo poslali. Če dobite katero dvakrat, jo pa komu poklonite.
KORESPONDENCA