Zagreb 27.II.1 919 

Prečastiti gospod! 

Kolikokrat mislim na Vas! Spomnim se Vas in srce me zaboli. – Tako sem bila žalostna da ste mi poslali »Jug. Ženo« nazaj. Sem mislila, da Vam ni vseč. – Jaz mislim pač malo po svoje a Vi ste duhovnik. – Po različnih potih hodiva k enemu cilju. A zdaj je prišla Vaša karta in čitam, da ste poslali za to, ker ste tako ubožni! – Gospod Meško, dragi, mili naš gospod Meško, nikar tako! Saj veste, da sem srečna, če sprejmete vsaj to. Grem te dni k hčeri Tavčarjevi, ki je ti zelo bogato omožena. In če nič ne stori, je škoda da jo je rodila vrla slovenska mati. Jaz imam toliko dela! Delam, delam, delam cele dni in cele noči. Agitiram, govorim, borim se. Grem po vaseh in govorim proti alkoholizmu, boljševike spreobračam – oh, kako lahko se reši človek s par dobrimi besedami. Da sem bogata, kakor je Tavčarjeva hči! Mnogo bi se dalo storiti. – V nedeljo imamo shod –  ženski protestni shod – proti okupaciji Italijanski –  spomnila se bom tudi Koroške. Pisala bi Vam še mnogo ali časa ni.

Najlepši pozdrav! Zofka Kveder Demetr.

Izdajte knjigo svojih črtic, – prekrasne so. Kdo je »Ivan Teptani« – kaj niste to Vi? Piše lepo, kakor bi zamakal pero v svojo srčno kri. –