Velecenjeni gospod Govekar!

Nadejam se, da ste prejeli mojo dopisnico, v kteri sem omenila mimo gredé, slutili ste gotovo kaj, da Vas imam prositi.

Vem dobro, da znate pisati in izvrstno pisati o marsikoji stroki in zato si usojam prositi Vas, da napišete tudi za našo ,,Slovenkoˮ kaj primernega o kterem koli si bodi predmetu, ki spada v ženski krog.

Zajedno Vas tudi prosim, da pripravite za to tudi gospoda Göstla, ako bi n. pr. hotel pisati kratka književna poročila, sicer pravim pa to le zato, ker so mi njegova taka poročila vedno ugajala. Napiše naj, pa kar se mu zdi prav in za kar ima najbolj veselje. In Vi, g. polemikar, kaj ne, da pozdravljate z veseljem to prebujanje našega ženstva in mi pritečete gotovo v pomoč?

Nadejam se, da ne prosim zastonj ampak, da Vaše plodovito in elegantno peró spiše tudi kaj za nas in zato Vas zahvaljujem prav iskreno že naprej.

Upam, da dobim skoro kaj (agitirajte in nagovarjajte, prosim, svoje kolege!) nadejam se, da sva prijatelja brez vsake jezice in to mi dokažite le – s pošiljatvijo. –

Iskren pozdrav

Za uredništvo Márica Nadlišek

P.S. Sedaj sem prejela Zvon in takoj – kakor vsaki krat – prečitala sem z velikim zanimanjem Vaš roman dalje. Dovolite, da Vam rečem, da je oni popis o volitvah krasen, resničen, divno popisan in da Vam na tem le čestitam. Čestitam tudi za pogum, da ste to idejo spravili v leposlovje, marsikdo je poznal in videl take stvari, a bojazljivosti je v nas toliko, kolikor klečeplazvov.

Še enkrat: Nazdar!

Hitim, ker imam spisati o stvari nič manj ko še 7 pisem! Ker se nadejam, da mi odgovorite in povoljno odgovorite napišem Vam prihodnjič bolje in več.