Draga gospa! 24. 3. 1908 (poštni žig)

Vi ste me presenetili z urnim odgovorom in dasi sem Vam nameravala prav hitro odgovoriti – vendar nisem mogla do pisma, ker sem bila pretekli teden radi neke vratne bolezni v postelji. Danes sem za silo dobra in zato Vam takoj pišem. Moje predavanje je odloženo za nedoločen čas, najbrž v maji – a predavala bodem ali v Ljutomeru ali v Radencih.
Ker nameravam samo skicirati važnejše stvari in govoriti prosto, brez pismenega sestavljenega govora, zato vam žal ne morem ustreči, da bi vam poslala kasneje govor.
Kar se tiče predavatelja, je menda dobra govornica gospa Govekarjeva v Ljubljani.
V Trstu in tam dol ob morju ste Slovenci sploh delavni in ni med vami tistega otožnega operatizma kakor v Ljubljani. Delavska organizacija je velikega pomena; Slovenci moramo gledati, da si pridobimo [nečitljivo] ljudstva inteligenca se nam itak ne izgubi.
Dr. Ilešiča poznam kot govornika iz vesele družbe v vinogradu Dr. Ploja – mož je res rojen govornik.
Aškercu delajo kritiki krivico, tisti ki ga dvigajo nad oblake in oni, ki ga teptajo v blato. Moje mnenje je, da piše prehitro, meneč se maščevati nad nasprotniki. Da Vam ne ugajajo nekatere strani, je umevno samo obsebi, liriki je epik suhoparen a obratno smo vsi liriki kakemu monotoni, dolgočasno kakor se je nekoč izrazil napram meni. Rad ima svoj lastni okus in zato tega niti ne zamerim. –
Dolina Šentflorjanska je bila pri nas sprejeta po nekod z navdušenjem, ponekod neprijazno. Cankar resnično sovraži rodoljube in tako in tako dalje – ali ima v nečem prav. Za kaj ni dobil C. tajništva pri Sl. Matici, imel bi nečitljivo stalne plače, obenem bi se lahko popolnoma posvetil pisateljevanju, sedaj mora pesniti za ljubi kruh. Delal bi lože mirno in počasi – ne bilo bi mu treba iskati v nemških predavanjih na Dunaju zaslužka. In to mesto je vdobil nek zaslužen rodoljub, urednik in posestnik v Ljubljani. In vendar je Cankar – preje, nego kdo drug – zaslužil to mesto. Vidite – tu rodoljubje [nečitljivo] umestno!
Zato je nedavno na Trubarjevi slavnosti na Dunaju ožigosil prav [nečitljivo] naše rodoljube, ki snujejo odbore in se pogovarjajo o delu – a ne delajo. Ima prav!
Radi kritike bodite brez skrbi – mene ne užali nihče več. Poznam predobro razmere: literarni prijatelji se med seboj hvalijo a ljudstvo razumnik bere molče in sodi sam … Spominjam Vas na Prijateljevo študijo v lit. Rundschau; pustimo pesnike in pojdemo med pisatelje: vredno se nam zdi prištevati Regalijeve Reliefe med važnejše pogovore na slov. literarnem polju - Meška, ki je napisal vendar nekaj dobrega in ima kot pisatelj ime tudi v Čehih in Madžarih – sploh ne omenja med pisatelji. Čudno se mi je zdelo, ko sem iz ust Vide čula tako uničujočo sodbo o njem: »Meško sploh ni umetnik!« Ne vem, kaj naj velja potem o nas drugih …
Bodite zdrava Vi in vsi Vaši!
Ljudmila Poljanec