12. X. 1917 

Vaše krasne vrstice sem čitala šele tiskane v 2. »Ž. svijetu«. Ganile so me zelo in najljepše se Vam zahvaljujem za njih. Želim, da o svojem starem delokrogu zopet polagoma pozabite na vse boli in muke, ki ste jih pretrpeli. Sicer se to vse res ne može pozabiti ali vsaj miru Vam želim in počitka. Upam, da me bodete tudi v prihodnje podpirali v mojih težnjah. Jaz, sirota še vedno ne morem domov. 

Z. K. Demetrović