Sgt. Y, 197, Kosič Franc.                                                                                  26. 9. 44.

H. 8.   Y.R.A.F. (Inspectorate)

                         M.E.F.

Draga mi Ženka.

-1-

Njaprej sprejmi moje najiskrenije pozdrave in goreče poljube na tvoje lepe uste, Ženka jast sem prau in pri najbolšem zdrauju kar upam i ot tebe.

            Ljuba Ženka zaradi mene nitreba da si vskrbeh, jast se imam prau, zdrau sem huala Bogu, tudi rana ot operacije je prau, prau nobenih bolečin neopčutim več, tako da sem prau zadovolen.

            Drugače dneve pasam ko vedno po dnevu se z čim zmotim da mi pasa vreme, kir večer poslušam radio al če je lep filem gram v kino, čitam kire knige in tako grejo dnevi naprej.

            Sedaj ti povem pa eno da se boš mal nasmejala, to je bilo učiraj, Veš učiraj po večirji smo šli mal ven da se mal sprehodimo z drugim dvem prijateljam, in ko smo se nahodili po raznih ulicah i okoli obrežja morja, eden reče da gremo popet usak en kafe v eno kavarno.

            No saj ni bohvekaj v teh kavarnah, eno kafe se dobi, in to v kozarcu, ki prej je bla flaša, ja gotovo šalčke so se im razbile ot raznega prejsnega treskanja, no saj take stvari nezgledajo prau nič čudne veš.

            Ja kenlar je biu ženskega stanu, ni prau bohvej kaj za poglet je, jo pokličem in naročim tri f kafeta ti seboš gotovo uprašala, zakaj pa sem glih jast jo pokličau! ja jast znam tisti jezik ona dva neznajo pa je blo treba da jast govorim.

            Ko pijmeo kafo ona druga dva so počela sez žensko šalit, no saj im ni zamera so še fanti, pa za suknico so prec

-2-

raspoloženi, a ta je bla lepa, da ona neče z nimi govorit, ampak z mano, ko ona dva vidla da i niso priljublena, mi rečeta, da naj jo uprašam zakaj neče z nima govorit, pa ona im reče, e vidva mi nista nič povolji, jast rada z nim govorim, to da za mene. Veš jast sem se počeu i smejat, ona upraša zakaj se pa vi smejete, sem i reku zato ki sem poročen, ona me pogleda pa reče o sedaj ni več lušno, jast pa rečem še bol l je lušno, in ustanem pa rečem lahkonoč, in smo šli domou.

            Da veš ljuba Ženka kolko sem se smejou celo pot domou, ona dva prijatla pa mi prausta zakaj si i reku da si poročen, ma si biu neumen. Jast im odgovorim vi dva ki ste pametna in ledih pa bešta nazaj in i delajta družbo, že ki vas ima tako rada.

            Potem smo še še razne stvari pogovarjali, tako da jast sem vedno po nihovem pogledu izpau neumen, no jast sem mučau pa vedu ta svojo a oni pa naj vedo ta svojo. No viš tako seje ta večer končau, ma veš da jast še sedaj se smejem ki ti pišem ki se mi zdi tako smešno ki je tako lepo izpalo.

            Morda da se boš i ti smejala, al boš rekla ma je use skupaj neumno.

            Veš Ženka da nobeno veselje nimam z ženskami govorit in s z takim društvam se mešat, zame je najlepše da se sam sprehodim da vidim kaj ki bi me interesiralo, da gledam v morje in s tem se spomnim nate katero ljubim. Ti ljuba Ženka si moje veseljein use drugo je zame neinteresantno.

            Ko nate mislim takrat je moje lice veselo in srce mi mirno bije, in ko tebi pisemca pišem takrat mi j si ljuba Ženka blizu blizu. Z tem ljuba Ženka sprejmi nebrojno poljubou na tvoja lepa usta. Ot tvojega do groba zvestega Možička   Franci.