Draga Zofka!                                                                                                                       

Stara ljubezen ne zarjavi! Dasi imam silne cilje in posla z njimi preko glave, vendar sem se Tvojega pisma iskreno razveselila kakor vselej. Vesela sem ga tembolj, ker veje iz njega zopet nekaj zdravega in veselega – e, saj sem Ti pravila, da se da s krepko voljo vse premagati – tudi angina pectoris. Samo drži se! Življenje je na vsak način zanimivo, če že ne vselej lepo – živimo, sodelujemo na bodočnosti! Smešno, kaj ne, da jaz Tebi tak evangelij propovedujem, ko si mu bila sama vsekdar vneta pobornica. Pa boš vsaj vedela, da mu vstajajo vedno novi spoznavalci.

Čestitam Ti, da imaš zopet dobro služkinjo v hiši, saj vem, da je slaba prava šiba božja za gospodinjstvo in celo hišo. Vsaj par bot[1] Ti bo zopet lahko – sčasoma postanejo namreč običajno tudi najboljše služkinje neznosne.

Da si imela bolnega soproga nisem vedela. Zahvali Usodo, da Te ni pustila vdove. To je strašno nehvaležen stan, beden do sile.

Katoličanov pa nikar ne grajaj zaradi mene! Že enkrat sem Ti rekla, da so oni nedolžni nad menoj. Jaz sem tujka med njimi – dasi jih ljubim in sem z vsem srcem navezana nanje. Če me kregaš, kregaj me kar tako, kakor zaslužim. Ampak da bi Ti štela besede v dolg – nak, tega pa ne. Ako bi bila vedela, da bi Ti bilo moje pismo ljubo – ljubo, veš, in ne tako, da bo ga malomarno komaj napol prečitala, nato pa vrgla v kot – bi Ti bila prav gotovo pisala; tako pa sem si Tvoj molk tolmačila tako, da Ti ni za moje dopisovanje. A mi smo »stolz wie ein Spanier«![2] Mi, ki stojimo v svetu popolnoma sami in nimamo nobene opore ne v žlahti ne v premoženju. Tudi Aleksandrov - Murn[3] je bil ponosen iz istega samoobrambnega razloga, česar pa dr. Prijatelj – ali kdo je že napisal uvod njegovim poezijam – ni razumel, in mu je podtaknil ošabnost šentpeterskih mesarjev. Tako je torej in da ne vagam svojih besed nasproti Tvojim in da ne merim časa za odgovor po Tvojem roku – Ti je priča to moje pismo.

Z menoj je na znotraj veliko novega, na zunaj nič. Boj je trd, a ne popustim – če me le zdravje ali druge prilike ne izdajo. –

Lepo pa ni, da mi topoti niti ne omenjaš svojih otrok. Ali je Mašenka še na Korčuli in mlajša v Škofji Loki? Stavim, da sedaj ne bi spoznala ne ene ni druge.

O politiki nič.

Torej zdaj povej, kdaj približno naj pričakujem odgovor na to pismo, danes leto? Vsekakor slovesno izjavljam, da mi ničesar nisi na dolgu, dostavljam pa, da bi mi bil vsak prostovoljni prispevek zelo drag.

Naj Ti bo lepo in dobro v novem letu, zlasti pa zdravstvuj!

Tvoja

stara

Ivanka

Lj. 19. I. 1926