Ivanka Anžič, poročena Klemenčič, se je rodila 6. marca 1876 v Ljubljani materi Ivani, roj. Beck, in očetu Mihaelu, neuspešnemu gostilničarju. Obiskovala je mestno dekliško šolo, vendar se je moralo njeno izobraževanje z očetovo smrtjo prekiniti. Službo uradnice je dobila pri ljubljanskem odvetniku Francu Papežu. Leta 1900 je po odhodu Marice Nadlišek Bartol s položaja urednice časopisa Slovenka prevzela urednikovanje in se takrat preselila v Trst. V tem obdobju jo je zaznamovalo prijateljstvo s pisateljico Zofko Kveder, s katero sta tri leta skrbno vzdrževali epistolarne stike. Njune intimne in poslovne vezi je prekinil spor med njima, do katerega je prišlo po Ivankini poroki s Franom Klemenčičem in ki se je končal na sodišču.
Po koncu izhajanja Slovenke se je Ivanka z možem preselila iz Trsta v Dekane, nato pa leta 1908 v Ljubljano. Njeno delovanje in njen svetovni nazor je odločilno zaznamovalo socialnokrščansko gibanje, za katerega jo je navdušil eden od njenih bratov. V Ljubljani sta skupaj z možem sodelovala v uredništvu časopisa Slovenec, kjer je Ivanka delala kot novinarka vse do upokojitve leta 1933. Vmes je sodelovala pri različnih ženskih glasilih, kot so Ženski svet, Ženski pokret in prenovljena Slovenka, aktivna je bila tudi pri dejavnostih različnih katoliških društev. Po upokojitvi se je ukvarjala s prevajanjem leposlovja in se ni več posvečala ženskemu vprašanju. Umrla je 15. januarja 1960.
Po začetnih neuspešnih poskusih objavljanja svojih literarnih besedil je začela objavljati tako literarne kot publicistične prispevke v časopisu Slovenka. Kot urednica Slovenke je spremenila njeno smer, zmanjšala, vendar ne opustila je objavljanje leposlovja in se osredotočila na objavo prispevkov, ki so obravnavali vprašanja spolne in družbene neenakopravnosti, delavskih pravic in izobraževanja žensk. Pod njenim vodenjem je tako Slovenka iz prvega ženskega časopisa postala pomembno feministično glasilo. H kulturnemu zbliževanju jugoslovanskih žensk je prispevala s povečanjem deleža objav sodelavk in sodelavcev iz ostalih jugoslovanskih dežel. Njena uredniška politika je zaslužna, da so v Slovenki svoje prispevke začeli objavljati tudi Cankar, masarikovci in narodna socialna inteligenca, vendar se je na koncu izkazalo, da so preveč intelektualistični prispevki počasi odvračali bralke in naročnice.
Ivanka Anžič Klemenčič je tudi v Slovencu nadaljevala svoje poslanstvo in se pogosto lotevala ženskega vprašanja, čeprav se je kot poklicna novinarka ukvarjala tudi z drugimi tematikami. V času prve svetovne vojne je urejala rubriko Pisma z bojišča in ujetništva in objavljala publikacije z vojno tematiko. V njenem delu in tudi v njeni zasebni korespondenci je razvidna združitev dveh na videz konceptualno nezdružljivih nazorov: napredna feministična in socialistična drža ter globoka zaznamovanost njene miselnosti s katoliško vero, zaradi česar se verjetno ni počutila sprejeto ne v enih ne v drugih krogih.
