Ljuba Zofka!             

Topot sem ti jaz dolžnica. Ni bilo ne lepo ne prav, da se nisem zahvalila za prijazno velikonočno voščilo Tvoje hčerke, a kljub temu vem, da ne boš odložila mojega pisma. Ko bi človek le vedel, kakšno je trenotno tvoje zdravstveno stanje, da bi Te morda ne mučil s predolgim pismom? Zanašam se, da Ti je dobro.                                                                       

Zakaj ti prav za prav pišem ravno danes? Ker sem čisto slučajno slišala nekaj, kar me je vznemirilo do dna. Ob takih prilikah mislim na Te. Sedaj imam precej znank in znancev, pa vendar ob takih prilikah le na Te mislim. A o čem naj ti pišem? O literaturi, ki je tako potrpežljiva …                     

Fran Erjavec,[1] urednik »Ilustr. Slovenca« pripravlja antologijo starejših slovenskih pisateljic. Parkrat mi je že pravil o tem delu, a te dni mi je pokazal eno revizijško polo iz predgovora. To bo po mojem mnenju za Slovence epohalno delo. Mož se je namreč z resnično ljubeznijo posvetil delu in zbral prav vse, kar se je kdaj pri nas tiskalo izpod ženskega peresa in vse registrira v predgovoru. Posebno znamenito je pa to, da je odkril in izvedel o Pavlini Pajkovi Turnograjski i. dr. dosedaj popolnoma neznane dogodke in korespondenco in nam jih je človeško silno približal. Antologija sega do »Slovenke«, ki jo smatra Erjavec za mejnik o slovenski ženski književnosti: »Slovenkine« sotrudnice in sploh sedanje pisateljice samo kratko navaja, ker izda o njih posebno delo. Grajala sem, ker Tebe imenuje Zofija in ne Zofka, kakor smo Te edino poznali.                                                    

Da pripravlja slovensko napredno ženstvo razstavo in da izda ob tej priliki brošuro o slovenskih javnih delavkah, Ti je itak znano. Vse vodi ga. Govekarjeva, katere agilnost in neutrudnost je v resnici občudovanja vredna.                                                                        

Zadnjič smo praznovali 50letnico Cankarjevega rojstva. V gledališču je bila akademija, na kateri seveda nisem bila in mi je bilo v naprej žal – za Izidorja Cankarja govor. Toda čudna so pota Božja; včasih pokliče najmanjšega, da izreče pravo besedo o največjem. Bilo je že skoraj ob 6h zvečer, ko pride glavni urednik v mojo sobo in pravi: »čisto sem pozabil na Cankarjevo 50letnico, pa bi bilo treba, da prinesemo članek, napišite mi Vi kaj lepega, jaz pa za nocoj prevzamem vaše delo.« Začudoma ga pogledam: »zdajle naj pišem članek o Cankarju za nocojšnjo številko?« – »Časnikarju mora biti vse mogoče.« Vedela sem: Moram in hočem! Cankarju se enkrat javno oddolžiti za njegova razodetja – kakšna sveta naloga! – Hitela sem domov, prosila dobre Duhove, naj mi bodo ob strani, obdala se s Cankarjevimi deli in ob 10h sem hitela v uredništvo z rokopisom. Vedela sem samo eno: pisala sem s srčno krvjo; če bo za kaj ali za nič nisem vedela. V uredništvu so bili vsi pobiti, da je glavni pozabil na tako važno priliko in se spomnil še le zadnji hip. Nihče ni verjel, da bi se dalo v enem večeru o Cankarju kaj napisati, kar bi bilo Cankarja vredno. Pobitost je bila tem večja, ker tudi akademija v gledališču ni bila bogve kaj in je bilo poročilo o njej revno. Šef je pa molčal in se smehljaj; mojega članka razen njega nihče ni čital. Drugo jutro je pa Ljubljana v »Slovenčevem« uvodniku doživela Cankarja, kakor še nikoli. Čudo božje.                                                 

Sedaj znova čitam Cankarjeva dela. Po usodi sva si bila brata in po duši; zato ni čudno, da sem ga vse globlje doživela in razumela nego ga morejo razumeti ljudje, ki niso nikoli pogledali v brezno trpljenja, ki ga je zmožna izvoljena, a v najnižje razmere porojena slovenska duša. Obenem znova čitam Webra[2] »Goliath« in »Dreizehn Bilder« – popolno nasprotje Ivana Cankarja. Toda tudi to pristno, iskreno: idealizem, kakor ga je zmožna zopet samo globoko verna katoliška duša. V »Goliathu« je sledeče mesto:                                            

Und als er aufgerichtet vor ihr stand und ihre Hand ergriff und auf sie sah mit seinen tiefen treuen, blauen Augen, da stieg das heisse Blut in ihre Wangen, da war sie doppelt froh des raschen Worts, dass sie zuerst ihn »Lieber Olaf« nannte. Es kam ihr vor, ihr sei zu Theil geworden. Ein köstlich Kleinöd das ihr Eigen war. Doch wie ein Schatz im Berge, noch gehütet und ihr verwehrt von einer fremden Macht. So war sie reich und arm, gesund und krank. So war si Hoffnungsfreudig und verzagt.[3]

Tako je bilo v tistih urah in dneh, ki se zde kakor nerazumljivo lepe sanje, potem je pa od vsega ostala samo odpoved – gorje, da ne prostovoljna.

Pripravljam se na dopust; lani sem bila na Lošinju, letos se še nisem odločila. Rada bi kam, kjer bi ne bilo ljudi ali vsaj ne letoviščnikov, med preprostimi ljudmi se počuti človek, kakor jaz, mnogo boljše. Pa vem, da bom že zopet kje »noter padla«, kjer mi bo najmanj ljubo. Vsekakor bo krivda zopet samo moja.                                                                                                          

Kdaj prideš zopet v Ljubljano? Vzameva voz in se peljeva k Dev. Mar. Polju[4] in v Dol in na Fužine. Lepo je pri nas. Vem, tudi na Hrvatskem je lepo in v Srbiji, ali jaz se čutim povsodi drugo izgnanka, samo ne v Ljubljani. Mislim na to, da si zgradim malo hišico kje blizu Božjega groba.  

Tvoj mož je eden najboljših delavcev v parlamentu; vedno z razumevanjem čitam o njemu. Le žal, da naša skupščina ne pride do trajnega, resnega dela. Sam Bog ve, kdaj se bomo končno vendar pošteno in iskreno sporazumeli. Pa saj nimamo samo pri nas neprilik – na prehodu smo pač iz starega v novo.                                                                                          

                                                                     Zdravje in sreča s Teboj!                                                                                                                                            Tvoja                                                                                                                                                stara                                                                                                                                                  Ivanka

Ljublj: 6. VI. 1926

[1] Fran Erjavec (1893–1960), slovenski učitelj, novinar, urednik, publicist in zgodovinar, avtor knjige Starejše pesnice in pisateljice, v kateri je predstavil Josipino Turnograjsko, Luizo Pesjak in Pavlino Pajk.

[2] Friedrich Wilhelm Weber (1813–1894), nemški zdravnik, politik in pesnik, avtor pripovedi Goliath (1892).

[3] »Und als [...] (nem.): In ko se je vzravnal pred njo, jo prijel za roko in jo pogledal s svojimi globokimi zvestimi modrimi očmi, ji je vroča kri privrela v lica in bila je dvojno vesela hitre besede, ki jo je prva rekla: »Dragi Olaf«, ga je poklicala. Zdelo se ji je, da je postala njegova. Slasten mali zaklad je postal njen. Toda kakor zaklad v gori ga je tuja sila še vedno varovala in ga prepovedovala. Bila je torej bogata in revna, zdrava in bolna. Tako je bila polna upanja in malodušja.

[4] Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja se nahaja v vzhodnem predmestju Ljubljane, v Polju.