Velecenjeni gospod Govekar!

Da me je razveselilo Vaše lepo pismo, ne morem reči, ker bi lagala; vendar ugajalo mi je Vaše takó odkrito povedano mnenje gledé našega lista. Naj Vam odgovorim torej po vrsti kakor ste mi vi pisali. Da ste simpatični, kakor pišete, ljubljanskemu ženstvu, jaz ne dvomim prav čisto nič, ker ste bili – le čudite se, le! – tudi meni takoj, ko ste pričeli pisati. Osobito nekateri Vaši spisi so me uprav čarali, spominjam se nekega podlistka v Narodu in tedaj še nisem vedela, da Kosec in Govekar je vse eden.

Mislite li res, da sva si v temeljitih načelih ,,prav nasprotnaˮ?

Vi pesimist – oh včasih sem jaz tudi in večkrat se mi dogaja, da vidim vse tako neizrecno črno in grdo, da bi spala in spala, da bi ne gledala.

Optimistka pa sem tudi; jaz sem uprav i due estremi, menda ne samo v tem. Ali mi je vse črno, grdo, blatno, ali mi je vse rožnato lepo, veselo; ali preziram, zaničujem, ne spregovorim z osebami, ali pa sem za nje vznesena oduševljena – zaljubljena in če jih je tudi deset ali več …

Srednje poti, indiferentnosti jaz ne poznam. Zato pa nimam v svetu mnogo prav dobrih iskrenih prijateljev (misliti si pač morate obeh spolov) ali pa uprav zagriženih neprijateljev. katerim vračam njih zagriženost se še večjo zagriženostjo, če je možno.

No, upam, da med temi niste Vi, Vi ste mi bili tam ob stebru že simpatični v Ljubljani, da sem se potem segrela ni čuda, le pomislite g. Govekar, da sem še na oddajo pa me takó diskreditirate pred občinstvom, če je imel kdo kako lepo misel o meni!! Ha?

Kar mi govorite o res žalostnem konci naših listov me je raztužilo ali pomislite, g Govekar, da bode ta list za ženske – ženski list! Že ta nouvauté bode vlekla in ženske, kolikor vem, naroče se izvestno že zato, ker je ženski! Za sodelovatelje sem povabila in lepó prosila tudi Aškerca, Funtka, Gregoriča, tudi Pajkove nismo mogle prezreti, dási se strinjam s Poljančevo od kraja do konca in podpišem z obema rokami. Potem pa Dánico, Vašičevo in mnogo mnogo drugih.

Ne bojte se, stroga bodem navduševati à la – no, pa ne smem govoriti preveč; takih pretiranih strani sploh ne vzprejmem. O Vi ne veste kakšna sem: pisati morda ne znam, ali kako ne sme biti in kritikovati znam. Včeraj sem bila takó nesrečna, da sem dobila prvi spis, ki naj bi bil nekak uvoden članek! Bog moj! no … zamere bode mnogo in ženske bodo me ,,nenavidjeleˮ bolje nego doslej. Tako malo mi obečate za list, in jaz sama sem Vas hotela prositi toliko, toliko ….

Bežek je tudi me naprosil za prihodnje leto in pišem že daljšo novelo. Ko bodem naveličana in se mi bode zdelo, da je dolga dovolj pa jo vstavim – halt! Skoči v morje ali naj te vstrele! Šalo na stran pišem res in prav iz življenja pišem.

A propòs! Poslala sem pred nekaj meseci eno sliko B. a ni je bilo in ni je bilo. Na, sem si mislila: ta mu ni ugajala. In veste kakova je bila? Pisal mi je da je bila celó – prerealistična. Kaj sem spisala? Vzela sem nalašč za sujet našega soseda – reveža, ki je končal v pijanosti svoje življenje povedala resnico o njegovej hčeri …. Jaz sem fotografovala, umetnosti ni bilo, bil je le obrt! ,,Matica’’ o kteri mi govorite, je prenoble za moje – malenkosti!

Res žalili ste me z besedami ,,bodem li priobčevala spise od drugod zavržene?ˮ Kaj pa mislite? List ali naj bo dober ali naj neha živeti in naj ne zagleda že belega dne ne. Vi – glava – pomagajte mi, pregovorite z Göstlom in Vidicem tudi druge vseučeliščnike.

Danes sem pričakovala od Vas takega pisma, ker mi je žena Mankočeva le omenila, da ji je pisal Vidic in ne tako navdušeno kakor nekateri drugi. ,,Vam pa bode pisal g. Govekarˮ je dostavila in res ni se motila. Odgovarjam Vam takoj, ker sem nervozna in nestrpna takó, da nisem ni čakala, da bi Vam pisala doma, ampak v gostih Vam pišem.

Okolo mene se govori, smeje se, prepira galantno ,,maˮ meni se mudi, da Vam povem kar imam povedati in ne motijo me, če jih je še sto. Vročekrvna sem, kakor da bi bila Italijanka, takó mi pravijo in uprav ta vročekrvnost, ne nervoznost, koliko mi je škodila! Pa dobra sem tudi, skesam se tako po storjeni hudobiji in ,,nad enim skesanim grešnikom bode večje veselje nego nad 99 pravičnimi.

Moja vročekrvnost speljala me je v polemiko z Vami – no zabavala sva s tem publicum in to je tudi nekaj. Vam ni škodilo nič, meni tudi nič, nadujem se.

,,Večerjat!ˮ ,,Takoj!ˮ Evo od poetiškega pisma k prozi.

Vaše pismo pošljem onim najbolj navdušenim na ogled – bodete hudi?

Ah, še to: 4. oktobra sem se jaz še tej misli smejala in lani nisem ni hotela čuti o njej – sedaj mislim drugače kakor vidite. In to je odvisno od tega kdo nam pové misel, ne morem si kaj; oni, ki mi je prva govorila o tem, smejala sem se v obraz in to je tudi pravila drugim. Govorili so drugi in Márica je bila – premagana. Bodite nam dobri!

S presrčnim pozdravom,

udana

Márica