Prepisati, to je, drugo pismo bi morala spisati; poslati Vam pa vendar hočem, kar sem spisala sinoči, saj kar je in kakor je, bi Vam bila povedala ustno, ko bi bili mi govorili; kakor ste pisali: Vaše pismo, reči moram, me je užalostilo a piše Vam, izginjala mi je slaba volja, da, bila sem celó nekako vesela, kakor vidite, a prečitavši pismo Vaše danes še enkrat, plašila me je res misel gledé sodelovateljev.
Tega pa Vam nisem povedala ne v prvem ne drugem svojem listu, da bode moral biti list – tako se zahteva – poljudno pisan za širše ženstvo, hoteli so celó, naj bi bil list prav za prav namenjen le višjem slojem slov. ženstva, jaz sem pa postavila v program, da bodi za boljše že izobraženo ženstvo gradiva pa tudi za nižje sloje nekaj spisov. Funtek se je danes izgovoril, da ne more pisati. Hud je menda name radi Zvona ali kaj imam jaz pri tem?! – Nocoj sem imela vso noč pred očmi Vas, list in zopet Vas. – Zaupam našemu ženstvu, katero se bode naročevalo prav obilo kakor slišim.
Oprostite mojemu sinočnemu vihrastemu pismu – šala je res v pogovoru bolj umestna nego v pisavi – pismo pa Vam kaži – evo tako je!
Márica