Dragi!

Prosim Te, oprosti mi, da Ti nisem poslala denarja, kakor si želel, da ga niti danes ne morem poslati. Vydre ni tu,jaz sama imam pa še – 6 kr! Še za kosilo si moram isposoditi. Ali pred 2 dnema sem imela še 20 for., dala sem jih šivilji za dolg. Tudi sem Tvoje pismo dobila še le včeraj zvečer, ker sem bila cel dan proč od doma. – list izhaja, denar pošljem jutri. – Za kaj nisi pisal par dni prej! – Za danes Ti pošljem to pismo in nekaj stare čačkarije, – da boš videl, da mislim na Te bolj, kakor Ti name. – Kaj je, da si tako potrt? – Veš Tvoje pismo me je naravnost razburilo. To je vendar grozen škandal, da si v takih skrbeh, Ti naš najbolji pisatelj, ki bi morali Slovenci na kolenih boga hvaliti, da Te sploh imamo. V kakšnem drugem narodu bi imel že par vil a Tebe ponujajo s takimi sinekurami, kakor je urednišvo »Domovine« ali »Naroda«. To si lahko mislim, da bi Te radi izrabili. In potem, da bi se jim človek za par grošev prodal z dušo in telesom! Farizeji! Veš, jaz Te le občudujem, da se Ti hoče v takih razmerah še kaj pisati. Veš, tak narod, ki pusti, da njegovi največji talenti stradajo, tak tudi ni vreden drugega, kakor da ga vrag vzame čim prej. In potem tisto hinavstvo doli! Samo poglej kakšne poslance volijo na Štajarskem, samo beri vsak dan tisto čivkanje »Edinosti« pa »Narod« in »Slovenec«! Vesela sem, kadar jih iz roke danem. – In tista umazanost doli! Če le morejo odščipnejo par kronc pri vsaki priložnosti. Napisala sem zdaj serijo precej dobrih novel– starke Sachen, za drugo sploh nimam nič talenta, – če ga sploh kaj imam. Poslala sem eno (»Evo«) v Zvon, pa mi Zbašnik piše, da mora križati, ker bi se vsi vzdignili proti njemu, v prvem redu sam Tavčar! – Moja junakinja je namreč noseča in se umori s tem, da si zasadi handžar – v trebuh! –To Slovenci ne prenesejo a moja Eva stoji in pade s tem! – Prosim Te, kaj imajo Sl. pravico, da mi ostižejo še tisto malo naderjenosti, kar jo imam?! –

Pa kaj me briga to! – Piši Ti o sebi kaj! Ni čuda, da si tak, ko nikamor ne greš. Kristan je rekel, da Te ni videl ne vem kako dolgo že, pri Macharju tudi nisi nič več bil, kakor sem slišala. – Oženi se! – Vsi najdejo take luštne in pametne žene, ki jih niti ne zaslužijo, pa bi Te ne! – Lončar se je tudi oženil in njegova žena je zelo simpatična. – Pridi vsaj v Prago za kakih 14 dnij. Boš videl, kako bo imenitno. Jaz Te povabim na obede, stanovanje dobiš za 6 – 8 gld. imenitno sobico za 14 dnij, potem se bomo zabavali »po praško«. – Letos bo zopet imenitnih ljudij tu. Z mojo malo se malo pogovoriš, saj imaš rad otroke in ona je zdaj že imenitno dekle. – Jaz le ne vem, kaj počneš v tistem dolgočasnem nesrečnem Beču. Tacega pustega mesta pa res še ne vem, kakor je tisti Tvoj Dunaj! – Sploh pa moraš priti sem; ko je Tvoja drama na repertoaru »Narod Divadla« . – Mi ostanemo samo do 15. februarja tu, potem na rajžo v Zagreb. Oglasim se za par dni v Beču. –

Pišem ti to vse zgoraj v mojem balkoni in vsa modra sem od zime. Nocoj se mi je vso noč Tebi sanjalo, pomosli. – In prosim Te, nikar ne zameri, da Ti ne morem poslati vsaj še danes tisti petak!, saj veš da bi, če bilo mogoče, – mogoče da kje izpumpam, – juti pa Vydra zopet pride. – Pošljem Ti tudi hrv. »Sijelo«. – Za sotrudnike se tiska na lepšem papirju, tudi »D.P.« se bo od novega leta naprej. Upam, da boš s »Sijelom« bolj zadovoljen, kakor z »D.P. « . – Prosim, prečitaj si v prih. št. »D.P.« črtico od Lee Futurjeve; ona je 37 let stara šivilja a mislim, da je zelo nadarjena. Že v 16. letih je nekaj pisala, potem pa je morala vzdrževati vso družino s šivanjem. – Ta črtica v »D.P.« je več ali manj autobiografija. –

Dragi, dragi Cankar piši mi zopet kaj, dolžen si mi še poročilo o tistih mesecih v Ljubljani. Vedno mi obljubljaš obširno pismo, pošlješ pa nikoli! – Zdenka je tu, – bolehna in brez službe. Sirotica! A tako je lepa! Zelo jo imam rada in mnogokrat pride k meni. – Prideš v Prago? - Pozdravlja Te prav posebno lepo Zofka Jelovšek