Draga Zofka!

Ali imaš kaj denarja? Če še izhaja Tvoj list, mi pošlji petak za priloženo črtico, ki mislim, da ni preobširna za

»Prijatelja «. Ampak pojdi takoj v administracijo in mi istotako takoj pošlji v navadnem pismu na dom. Rad bi, da pride Tvoje pismo že jutri, v sredo, na véčer. —

Iz tega vidiš, kako mi gre. Ein Hundeleben! Jaz sploh ne vem, kaj še počnem tod okoli! Ne misli, da Ti nisem pisal —. kakor sploh nikomur ne pišem — zategadelj, ker sem bil morda pozabil nate! Toda kaj? O čem naj Ti pišem?

O sebi, tem človeku, ki mi je zopern do srca in ki mu je življenje tako pusto, da bi se ga korajžen krojac ali kidavec

snegá že zdavnaj resil? O literaturi, ki jo sovražim tako iz vse duše, kakor na svetu samo še literate? Konec je; tudi Galgenhumorja nimam več!

Ponudili so mi uredništvo »Domovine«. Tudi tajnik gledališča in član »Narodovega« uredništva bi bil lahko. Fej! Vse skupaj!! Rajši momljam na Dunaju neslan krompir!

— Edino, kar me še veseli na tem svetu, je zmožnost, da lahko povem ljudem časih kaj grenkega. Kmalu Ti pošljem novo knjigo. (»Gospa Judit«.) Tudi »Matica« izda spet moj roman. (»Križ na gori«.) — Takole čez mesec dni, okoli vseh svetih, bom videl, kako se bo zasukalo to klaverno življenje. Morda na boljše, kdo ve! Takrat Ti bom pisal.

Dotlej pa prisrčen pozdrav!



Dunaj

20. sept. 904.



Ivan Cankar