Draga Zofka!





[6. decembra 1904]



Seveda dovoljujem socialistom vprizoritev moje komedije »Za narodov blagor«. Tudi s tantijemami sem zadovoljen. Samo da bi bil prevod dober; in pa izpuščati se ne smé ničesar. Dovoljujem tem rajši, ker v Ljubljani te komedije nečejo igrati: napadena je rodoljubna buržoazija; tako je izključena s slovenskega odra vsaka satira! —

Trdno Ti tudi obljubljam, da Ti napišem vsaj krajšo stvarco za knjigo, ki jo nameravas darovati otrokom. Prosim Te pa, potrpi vsaj do praznikov. Tudi Zupančiču porečem; morda ima kaj. Zdaj je na Dunaju.

Draga Zofka, nikar mi ne zameri, da tako trdovratno molčim. Ko bi vedela, kako mi je pri duši, bi razumela, zakaj ne morem dopisovati z nikomur, zakaj ne maram nobene družbe. Celo z Zupančičem se srečava le redkokdaj, komaj vsak teden. Jaz se le čudim, da ne gre z mano tudi duševno zmirom bolj navzdol — takó pa vidim v svojo tolažbo, da je moje pero še zmirom gibko in ostro dovolj.

Saj bi življenje ne bilo tako ostudno,če bi si ga človek sam ne napravil takega. Kaj bi tajil — jaz sam sem kriv! Solnce ni krivo, če ga ne vidi človek, ki gleda v tla. — Časih se mi zdi, — in resnica je pač! — da ostane vsa moja moč na papirju, po neumnosti darovana vetrom, razdana brez hvaležnosti, siloma ponujena ljudem, ki je niti ne ma­rajo. In za to bore življenje ne ostane nič več. —

Nekaj veselega Ti moram povedati. Zadnjič sem bil po naključju (ker sem moral biti; drugače bi itak ne bil prišel) pri »Vesnanih«, mladih slovenskih umetnikih. To so fantje! To je življenje! Stradajo kakor turški psi — pa še ne vedó ne tega! Delajo neprestano, sanjajo, študirajo in so sami sebe veseli! Med njimi par izvrstnih talentov: Birolla, Smrekar, Gaspari itd. Tam sem se za par ur sam pomladil in najbolj vesel sem bil, ko sem videl, da so tudi oni dobili veliko od mene in da so mi hvaležni. —

Ali Ti nisem pisal zadnjič zaradi vprizoritve »Kralja na Betajnovi« v Pragi? Bral sem v »Slovanu«, da je Kvapil (kdo je to?) z mojim dovoljenjem »popravil« prvi in tretji akt. Jaz nisem nikomur ničesar dovolil, že zategadelj ne, ker me nihče prašal ni! Prvega akta sploh ne smé nihčé spreminjati, ničesar v njem črtati; baš 1. akt je v Ljubljani jako vplival. Če pa misli kdo »popravljati« 3. akt, mora mi prej sporočiti, kakšne spremembe je ukrenil. Ni mi toliko ležeče na vprizoritvi, da bi si pustil svoje delo, pa naj bo še tako slabo, kaziti od kogarsibodi. Kaj bi ne imela Ti priložnosti, da bi to reč sporočila dramaturgu? Če imaš priložnost, Te izrecno ovlaščujem! — Da bo stvar še bolj jasna, Ti povem, katere spremembe bi dovolil; nobenih drugih nego te—le v 3. aktu: Sodnik se mora s Kantorjem tikati, govoriti z njim prijateljski; uloga adjunkta odpade popolnoma; dalje odpade vzklik nekega kmeta: »Uklenjenega ženejo!«

— To je vse! Te spremembe ima ljubljansko gledališče pisane; nanj naj se torej obrne praški dramaturg. Jaz ne občujem z njim, dokler ne bo sam toliko evropejski, da mi piše. —

Preveč sem govoril o tej malenkosti; oprosti! Prišla mi je bila baš na misel. ——

Drugače — nič veselega, nič žalostnega. Kakor jesensko jutro — vse sivo, pusto, dolgočasno. Še umrl ne bi človek v taki puščobi. — Prihodnji teden izide pri Schwentnerju moja knjiga »Gospa Judit«. Radoveden sem, kaj porečes. Grenak in grob sem bil, ker sem hotel biti. Prišlo mi je vse naravnost iz srca. Kadar jo prejmeš, mi sporoči, kako Ti je pogodi karakter Judite; narisal sem ga z ljubeznijo. In res je: ena sama ženska, ki je zares ženska, je več vredna, nego ves tisti gnili moški zarod. Mislim na domovino. Jezili se bodo pač, a to mi bo na veliko rádost. —

Še enkrat, draga Zofka, bodi dobra in usmiljena in odpusti mi vse moje grehe: molk, neslani pesimizem, dolgočasno samopomilovanje, prezgodnjo starost, profesionalno literatstvo, sentimentalnost, talent itd. itd. Tako, kakor Ti tudi jaz odpuščam Tvojo srečo in Tvoj optimizem. In piši mi kaj: vselej sem vesel Tvojega pisma.

Lep pozdrav Tvoji mali in Tvojemu možu.

Bog Te živi!



Dunaj

o sv. Miklavžu 1904.



Ivan Cankar