V Ljubljani 23. VII. 95
Dragi Fran!

Pišem Ti o žalostno-veseli rajži Janezovi in moji v najino skupno Meko, t. j. v Novo mesto.

Jaz sem se vrnil v nedeljo teden, Janez pa minoli četrtek v domovino. Po dogovoru sem pisal Janezu v Kostanjevico na dopisnici, da mora priti to nedeljo v N. m., kjer bo »občni shod v zadevi veselice za Slovenijo«, da pridejo »vsi delegati« in da se jaz »v to svrho« popeljem tja vže v saboto. Te vse laži so bile namenjene za njegovo teto in mater, ki bi ga sicer ne pustile. Veš, ta preljubi Johan Ti je doma menda cel — »Pantoffelritter«!

Jaz sem se torej sestal s svojo punico že v saboto v vlaku od Mirne peči. Skomandiral sem »separiran« kupé, kjer sva se na različne viže prav imenitno imela do N. mesta. Ondi sem bil seveda od vseh mojih z veliko glorijo sprejet i. t. d. Zabaval sem se divno! —

Janez se je prifural v nedeljo s pošto ob 12. pop. Pisal mi je pismo iz gostilne, da naj mu insceniram prav komoden sestanek, pa takó, da ga ne bo preveč ljudij videlo. Potem sem šel prav diplomatično k njegovi Hermi ter jo navijal in navijal. Ona bi imela najrajše, da bi O. šel kar k njeni materi i. t. d. kot sem naredil jaz! Končno sva se zmenila za zaprt lokal, kamor bi moral Janez zlesti čez razvaline podrte hiše. Ko mi je razkazala kakó in kje se mora priplaziti lisjak v golobnjak, šel sem zopet po Janeza v kavarno, kjer je kuhal svojo jezo, ker je baš v sosednji sobi tarokiral njegov papá! — — Potem sem ga peljal, da mu pokažem pot čez podrtine k vratom svoje ljubice. Ker je bilo pa tam blizu baš nekaj babnic, je O. slabo zapomnil vrata in jih zvečer ob 8. iskal samó — 3/4 ure! Končno pa sta se vendar-le našla — v objemih in poljubih baš takó, kot delava midva! Janez je mislil, kdo vé koliko se bo domenil ž njo in kakšna vprašanja in kakšne pogoje jej postavil: no, vse se je kondenziralo v nemem poljubovanju! Baš kot pri naju! Zares, vsi ljudje smo pod kožo krvavi! — Ob 1/2 10. zvečer smo ga čakali pri Tučku: gospa Vasička, Romana, Mici in jaz. Ob 10. se je vrnil moker kot miš. Seveda, ljubezen greje!! —

Potem je hotel, da bi šel z njim krokat do 4. zjutraj, ko se zopet odpelje s pošto. No, moja punica ga je oštela, kako da more sploh kaj takega zahtevati od mene, ki sem prišel vender k njej, a ne k njemu, s katerim sem celo leto skupaj, ž njo pa le par ur. Janez se je smejal! Vendar sem ga spremil do gostilne in se pomudil ž njim še jedno uro. Potem pa sem ga pustil s Šeškom in Logarjem. Popoldne je bil Janez tudi pri nekaterih doktorjih, ki so mu obljubili, da bodo odbor podpirali radi veselice, ki bo konci septembra. —

Jaz sem se odpeljal iz N. m. v ponedeljek zjutraj s punico. Ona pride semkaj prihodnji drugi četrtek.

Tako je torej naš Johanček spet v malinu. Sedaj pa še parkrat pride v N. m. —

Seveda mu ne smeš pisati ali povedati, da sem Ti vse tako natanjko popisal njegov prvi nastop s H., ker bi bil na-me hud. Ti bo že sam še kaj več povedal! —

Sicer se imam dobro. Veliko čitam, precej spim, malo vozarim z bicikljem, pa malo pisarim »romane«. In Ti? Cave canem! Mene bi bil že davno ogrizel! Joj, v ponedeljek sem bil spet ves zbit! Te punice, te punice ...! Čisto človeka zdelajo! Ali ni i pri Tebi tako? —

Zdrav si menda?!

In gdč. Márica? Moja »mlada« je zdrava kot riba. Sedaj ima veliko dela, ker je katehet obolel. Shujšala mi je malo; prav je tako! —

Kaj počneš? Zbij zopet kaj za »Dom in Svet«! Vi profesorji ste res pravi »dihurji«!

Bog Te živi! Zdrav!
Tvoj
Fran