Draga Ivanka! – Tako mi je hudo, hudo! Tako bi se razjokala! – Vidiš – vsaj vem, da jaz nisem med ljudi. Tebe sem razžalila nevede in nehote, Lojzi se čuti užaljeno – ono komedijo sem si navlekla na glavo – ne veš, jaz sem naravnost nesrečna. – Veš, da mi je hudo. – Jaz čutim, da je Lojzi užaljena. Ti si mi tudi povedala dovolj in mi je tako hudo! – Jaz res nisem hudobna, prav gotovo, da ne – a kaj vendar hočem, če sem taka. Es ist mir so schwer zum weinen! Kar nekaj me davi! – Kaj sem res prišla samo za to v Ljubljano, da si pokopljem vse simpatije še tvojo in Lojzkino?! – Ko bi ne prišla, ne bilo bi tega. Tako mi je hudo! Duši me nekaj in ravno komaj diham! Ne jaz sem samo za med tuje ljudi, katerim jaz nisem nič in ki oni meni niso nič. – Daj vendar potolaži Lojzko in Ti ne bodi huda! Najlepši poljub od vse tvoje nesrečne Zofke