Draga Zofka !
Tvoje pismo mi je torej zopet došlo, kakor sem ga bila za trdno pričakovala. Jedem najboljše grozdje. Ker Te ni bilo in tudi nisi nič pisala, sem si mislila: Dobro, biti hoče sama s seboj, že ve, zakaj. In sem čakala, da se Ti zopet zahoče po mladostnih znankah. To sem tudi dočakala. Da mi je bilo tvoje pismo drago, ni treba, da naglašam. Vem, da veš, da Te imam rada. To pove vse.
Iz Tvojega pisma razvidim da ti življenje še vedno ne prizanaša in da imaš tudi navadnih vsakdanjih neprilik dovolj: Škoda, to te bržčas odvrača od pisateljevanja. Tvoje zadnje knjige, katero omenja dr. Lah v Ž.S. še nisem videla. Oskrbim si jo čim preje.
Zelo me je zanima v Tvojem pismu pasus v solzah. Ali ti znaš jokati v lastni bolesti? Jaz ne. Lenau opeva solze kot znak srčne plemenitosti, kot učiteljice gorja. Razumem popolnoma, a sama jokati ne znam.
Pomlad čutiš? Naj ti bo blagoslovljeno! Tudi mene je ta pomlad od sile prevzela in doživela sem čudne reči, da se sprašujem, ali so bile sanje ali je bila resnica. Na vsak način bi mi bilo danes veliko ljubše, ako bi bile sanje. No, vsaj zanimive so izkušnje vedno in če drugega ne, se lahko smejiš nad seboj in nad drugimi. Življenje – komedija!
Tako ti pišem danes. Ako bi ti bila pisala pred par dnevi, bi Ti bila govorila o življenju »Himmelhoch jauchzend!«
Ganljivo se mi zdi, kako skrbiš za svoji hčerki, kako zvesto govoriš o svoji služkinji. Dobra si. Da Maša ni v Škofji Loki, nisem vedela. Vsekakor bo na Korčuli še lepše zanjo nego v Škofji Loki. Mirica se pa torej dobro drži? Le pomisli, človek bi rekel, da se to dete ne bo dalo tako hitro ukloniti v tak-le jarem, ki le na vseh straneh tišči. Tem bolje.
Ko prideš v Ljubljano, bom rada tvoja spremljevalka na grob materin. Za svojo osebo bi seveda mnogo raje hodila, ker mi noge – vsaj doslej – še imenitno služijo, da jih niti ne čutim, a Tebi na ljubo se tudi peljem. K Lovrenčičevim Te ne bom vodila, marveč bom le obvestila Francko, da si tudi in kdaj in kje Te more dobiti. Ne kosim več tamkaj, ker je bila gospa še avgusta lani, predno sem se jaz vrnila tjakaj zaradi prepira s služkinjo le-to odpovedala in ostala potem sama s skrajno omejenim gospodinjstvom. Celo postrežnice si ni najela. Sedaj kosim pri družini, kjer sem kakor doma.
S. Eleonora je v tem postala redovna predstojnica – vizitatorica – vseh usmiljenih sestra v Jugoslaviji. Zelo proti lastni volji in želji. Je tudi takoj obolela in še do danes ni okrevala. Pisala mi je z bolniške postelje par nad vse ljubeznivih pisem, Čudno zvesta in dobra mi je – vrača mi mojo mladostno ljubezen in občudovanje do nje. Obiščeva jo, ker jo bo gotovo zelo veselilo – zaradi Tebe namreč-
Ampak veš kaj? V naprej moraš skleniti, da mi hočeš biti ob tokratnem snidenju brez pridržka dobra, da hočeš imeti pred očmi, da se zgolj konvencionalnega znanja med nama sploh ne izplača gojiti. Nobenih Tvojih skrivnosti ne hrepenim izvedeti, poveš le, kar sama hočeš, a na splošno se moraš obnašati nasproti meni z absolutno iskrenostjo. To v polni meri zaslužim. Vsaj topot naj snidenja ne izkvari nikaka disharmonija. Silno sem občutljiva in srce mi je utrujeno. Torej: ali sva si dobri ali si nisva, tretjega za naju ni. Želim si pa zelo tvoje družbe,
ker si žena, ki je veliko trpela in ki je pogledala življenju globoko v oči in ki ima vrhu tega široko obzorje. Razen tega je važen del mojega življenja zvezan s Tvojim imenom. Privlačila me je vedno tudi Tvoja sijajna osebnost kot taka. Na vsak način razlogov dovolj, da ti v svojem srcu hranim odličen prostor.
Ker sem ravno dobila večje število svojih slik, Ti eno prilagam. Če Ti ni zanjo, jo lahko vržeš v koš. Želim Tebi in Tvojim deklicam prav lepe velikonočne praznike, da bodo po začasni ločitvi greli spomini. A tebi posebej: na veselo svidenje!
Tvoja
vdana
Ivanka
Lj. 16. IV. 1924