Velecenjena!

Upam, da mi oprostite, da Vas zopet nadlegujem. – Kako sem nadležna, kaj ne? – Pa morda ne bodete tako ostri. –

Zopet nekaj pošljem: »Silvo« in »Pri zdravniku« za »Slovenko«. V zadnji številki brala sem »Kapčevega strica«. No, jaz kar odkritosrčno povem, da sem občutila precej veselja, ko sem videla prvikrat natisnjeno svoje delce. Pa obenem me vzpodbuja to in dobila sem nekak pogum in res pravo veselje do dela. – Napisala sem med tem časom neko povest, katero sem poslala »Narodu«. No in tam pri uredništvu so mi dejali, da pride moja »Gabrijela« že o priliki na vrsto in naj le ne izgubim »korajže«.

Saj se mi menda ne bodete smejali, če povem, da sem kaj ponosno šla domov od tega za me mnogo pomenljivega obiska v uredništvu »Slov. Naroda«. Otročja sem še, pa s časoma se že odvadim. –

Kaj sem hotela reči. – A da! Jaz imam precej malih povestic iz kmetskega življenja. Resnični originali so večina iz naše vasi ali iz sosedstva. Spisala sem to še pred precej časom, ko sem bila še doma, a zdaj mislim, če bi vse opilila in nekoliko obširneje popisala, dalo bi se porabiti. – Jaz mislim, da bi to izdala pod naslovom »Slike iz naše vasi« v Slovenki, seveda, če bi Vi bili pripravljeni to priobčiti. Imam dokaj finih tipov, katere poznam osebno in katere opisati bi po mojem mnenju ne bilo tako nehvaležno delo. – Ako ste Vi, mnogocenjena gospodična, zadovoljni z mojim predlogom, poslala bi Vam v kratkem eno tako povest, in ako bi Vi videli, da je vredna za natis, nadaljevala bi te »slike« za kakih osem ali deset številk »Slovenke«.–

Prosim, da mi naznanite o tem svojo sodbo, obenem pa tudi prosim, da potrdite prejem danes poslanih stvari in če ste zadovoljni z menoj in mojim delom.

Kaj pa »Tak otrok«, pride tudi na vrsto? –

Sploh imam sedaj jako dobro voljo ravnati se po Vaših nasvetih. Preskrbela sem si nekje neko staro nemško-rusko slovnico in zdaj z veliko vnemo študiram cirilico. Meni se rusko ne zdi kar nič tako težko in kar čudim se, da toliko umem, seveda me tiste črke tudi prav pošteno jeze, berem kakor otroci v prvem razredu prav počasi po zlogih, pa se mi še zdi kako znamenje tako tuje kakor egiptovski hieroglifi.

Kaj ne, da mi kmalu odgovorite – prosim prav lepo!

S takim veseljem čitam vedno »Slovenko«, samo to se mi čudno zdi, da je toliko prevodov in primeroma tako malo originalnih stvari. Saj je vendar precej lepo število slovenskih učiteljic in jaz mislim, da jim gotovo ne manjka ne prilike ne zmožnosti delovati kaj za naš list. – Jaz vedno sanjarim, kako bi bilo lepo, ko bi se »Slovenka« razvila v par letih tako kakor n. pr. naš »Zvon«. ln lahko bi bilo to, ko bi se le potrudile vse izobražene Slovenke za razvoj našega lista. – Pa to še bo, samo obupati ne smemo. Jaz kar vidim v bodočo »Slovenko« v večjem elegantnem formatu z lepim tiskom na finem papirji in pred vsem z izborno vsebino. In avtorji vseh onih lepih pesmi, tehtno dovršenih romanov, zanimivih črtic, temeljitih kritik so ženske – ženske in Slovenke! – – – Bi li ne bilo lepo! Meni že kar pri sami misli trepeče srce od veselja, kaj li, ko bi bilo, – ne ko bode res!! – Da, ko bode res! –

Pa dovolj bodi za danes, – za nocoj – ura je že 11. – mojega klepetanja in mojih sanjarij – pa še drugič kaj. – Saj menda niste preveč hudi, če Vam kar tako brezvestno kradem dragi Vaš čas. – In še tako neskromna sem, da h koncu še enkrat prosim odgovora – če je tudi kratek, ali strog, ali oster! –

             Prisrčno Vas z najodličnejšim spoštovanjem pozdravlja        

Vaša

Vam od srca vdana

Zofka Kveder

(prečrtan zapis:) Ljubljana, Poljanski nasip št. 14, 31. III. 98.

NB. – Prosim, če bi še kaj mojega priobčili, ne priobčite pod »Mileno«, ampak pod »Z«, kakor se hočem tudi nadalje podpisovati, če mi bo sreča mila na pisateljskem polju, kjer sem baš poizkusila prvo stopinjo.