Velecenjena gospodična!

Kaho me veseli, da ste mi pisali osebno, kar ponosna sem!

Hvala za prijazne svete – izpolnjevati jih hočem.

«Tak otrok» ni samo do polovice, ampak vse resnica. – Celo ono zadnje srečanje je res, le da ni bilo pod Tivoli, ampak v mestu.

Kar boste spremenili, bo spisu le v korist, in zato sem Vam hvaležna za Vaš trud.

Zaradi čitanja bi Vam bila zelo hvaležna, ko bi hoteli, draga gospodična, povedati imena pisateljev, o katerih Vam je znano, da bi bili dobri zame. – Življenja seveda nimam dosti prilike opazovati; v prostih urah tičim doma, v pisarni sem pa – avtomat. – Pa bo že, poguma za to ne izgubim.

Oni povesti, prosim, da dodaste sami naslov, ki bi ji bil primeren. Ta in «Kapčev stric» sta skromna produkta moje fantazije. – Nekaj sem zdaj začela, mogoče, da ne bo za v koš. Poslala bi Vam že danes, pa sem nekaj bolehna in zato nisem mogla dokončati.

Tudi imam v svojem zapisniku zaznamovane nekaj tvarine za nekaj daljšega. Napravila bom kratek obris in potem bom prosila Vas, da mi boste povedali – ako Vam ne bom preveč nadležna – če bo vredno razpeljati vse v večjem okviru.

Za pesmi sem itak vedela, da niso za nič, in kadar me bo ravno «prijelo», Vas bom mogoče še nadlegovala ž njimi, za zdaj se pa ne mislim lotili te stroke.

Pisala bom drugič vse tako, kakor ste mi naročili.

Da bi «Slovenko» priporočala in razširjevala med našim ženstvom, to bi storila prav rada in tudi iz svojega lastnega nagiba, pa žalibože ne poznam čisto nič ljudi in znank, ne vem, če jih imam v Ljubljani in drugod vse skupaj dvajset. Saj sem tam že pisala, da sem čudno dekle. Da bi se klanjala, sem preponosna, prijaznosti pa tudi težko verujem, ker mislim, da težko prihaja iz srca, zato sem sama povsod in tuja najbližjim. Kolikor se mi da, toliko vračam, ne silim se nikomur in raje nimam nič, kakor da bi sprejela nekaj, kjer hočem imeti vse. Nesrečo imam pa že od nekdaj, da mi nikdo ne da vsega, in tako mi ostane le bori – nič. Nič nisem, nič nimam, a vendar nosim glavo pokoncu in hladno gledam v oko gospodom s cilindri in damam, ki razširjajo krog sebe neznosni parfem svoje prevzetnosti, ter pravim sama sebi: Jaz nisem nič, a vi niste tudi nič. –

V svoji sobici sedim pod streho. Zebe me, peč je sicer gorka, pa tukaj pri mizi ne čutim nič o tem. – Skleniti bo treba, pa mi oprostite, če ni kaj prav! – Posebne vljudnosti, fraz in poklonov ne znam, zalo prosim, da me suspendirate v tem za danes in za prihodnjič. – Jaz pišem, kakor čutim, in Vas imam rada, ker ste tako prijazni in dobri in zato se mi še manj posreči tisto umetno zavi-- janje. – Z Bogom za nocoj.

Neštetokrat Vas prisrčno pozdravlja

Vaša iskrena in hvaležna

7. III. 98.

Zofka Kveder.