Preljuba g. Marica!
Najini pismi sta se križali.
Verujem Vam in umevno je, da ne marate vedno tičati pri pisalni mizi. Saj je mnogo bolj zdravo šetati v negotovih mislih po zelenih šetališčih. Tudi jaz se po šoli vležem često v travo in mižim v poluspanju ali pa zrem v nebesno modrino. Ta počitek si krvavo prislužim .. Saj imam enorazrednico s celodnevnim poukom! Izpit me čaka, referat sem dobila – ah in vendar nisem, nisem za to! Sanjarim ves božji dan, se smejim otrokom, ali pa sem skrajno nervozna. Navzlic temu poslal mi je te dni slavni okr. š. svet pismo – priznanja! Ba!
Glejte Trtnikova nagla smrt, bila mi je povod k temu – le spisu! Kako Vam bode neki ugajal?! Vodilna misel bila mi je tale: Vsacega dné oklepa se tisoč sreč, bolestij, želja .. Ob smehljajočem se dnevu pa jih neprenehoma in neizprosno mori zmagovita smrt. Morda sem bila premalo jasna. V teh-le »Spominih« se z nekako predantrijo ogibljem prejasnih stavkov. Misli in črke! Pišite mi, prosim, kako mislite o tem-le izródu moje bolne fantazije.
Počitke so blizu .. Kmalu Vas spoznam natančneje. Seveda želim, da spoznavate i njega. Dete, Vam rečem, dete z najotožnejšimi očmi – višnjevimi – zelenimi (ne vem!) očmi, ki so na pol zakrite z dolgimi črnimi trepalnicami Lep? o ne, niti toliko ni, kakor na sliki. Ko bode igral na gosli, prikupil se bode i Vam .. No, pošiljam Vam njegovo sliko in še jedno od mene na ogled .. Sedaj imate tudi o meni drugačen pojm. Na tejle sliki izgledam stareja nego sedaj in slikana je pred 4 mi leti! Bila sem tedaj zelo, zelo nesrečna. Strašne so sence, ki krijó mojo preteklost – kako sem se zagovorila! Sedaj pa mi zmanjkuje prostora. Ali ne morete vendar posvetiti »Slovenki« kak daljši spis iz pod Vašega peresa? Poljub! Vaša Franica .