26/10. 98. Zasip

Ljuba Márica!

Tedaj ste imeli pri sebi vrlo Márico II? Hvala za vse pozdrave.

Meni je ušla Kristina onkraj Save, daleč – brez slovesa celo! Sploh sem vsako zimo in jesen otožna zapuščena in pojem žalostinke – na najbližjo žalost – Govekarju!

Letos nisem prišla z gospo Jenkovo skoro nič v dotiko. Kako to, da je ista njena ideja uže z rojstvom zaspala? Jaz sem se jako ogrela za-njo, – saj veste – in čakala, da »poči« ista »bomba«, kar mahoma po vseh naših časnikih, kakor je hotela g. J. – na skromno »Slovenko« bi se naše imenitne Ljubljančanke – rekla je, premalo ozirale. Tudi je rekla, da je treba preje poskusiti pri naših gospodih. Čas bi pa res uže bilo, da se iznebimo teh francoskih in nemških šem. Vzemimo si najlepše od Rusinje, Srbkinje, Črnogorke in potem nesimo svoje denarce v Kranjske mošnjice, a ne v židovske in nemške sploh – To naj dvigne tudi domačo obrt! Tu se emancipirajmo! – Ali se ni nobena Slovenka oglasila na Vaš poziv?

Naj Vam morda g. J. pove pismeno, s čemur je mene ustmeno tako zelo ogrela. Stvar celo za narod ni malo važna. Tudi »Nova doba« se je, meneč se o socijalnem našem stanji malu dotaknila te točke.

Da ste mi zdrava!

Vaša Vida

Naj se enkrat opomnim: dajajte v tisk samo iste moje pesmi, ki Vam zares in povsem ugajajo - in kaj ne kako je stavec neroden? Kje je g. Medved? Poslal mi je pozdrav, a ne vem kam vrniti ga – So rekli, da je v Gradcu - ?