401 - dne 13. novembra 1917
Draga Zofka!
Po stari navadi sem zopet odlašal in odlašal s pisanjem, dasi sem že večkrat imel vse pripravljeno. A vedno kaj pride vmes -sedaj me nadleguje ta momak, sedaj oni – sedaj ordonanca - tagšarž - računski podčastnik - službovoditelj in tako naprej - jeden drugemu podajajo kljuko. In potem moram ven, moram pogledati ali je vse v redu, ali je vsak možakar na svojem mestu, ali dela vsak svojo službo - potem pisanje službeno - in tako mine dan za dnem - ne da bi bilo človeštvu kaj koristnega napravljeno. V visokih Tirolah sem. Seveda imamo snega že dosti. Pred enim tednom sem se preselil izpod vrha malo nižje v neko naravno kotlino - tu smo popravljali in delali in podirali da je bilo joj. Da sem tam gori ostal, bil bi popolnoma odtrgan od vsake zunanje zveze. Tu v bližini pa imamo celo taborišče lesenih barak. In ker sem že 8 mesecev tu (kraj se imenuje tako, kakor sem Te jaz imenoval v oni zlati idilični dobi - Mile(g)na!) imam naravno tudi precej znancev med tovariši - večinoma Čehov. V njih družbi sem obnovil spomine na zlato Prago in na češčino - ki sem jo skoro pozabil, da si sem tu in tam še čital češke liste - ko sem počel govoriti se mi je jezik strašno zapletal sedaj gre že takorekoč gladko. Dobri fantje so. Vsi mlajši od mene - inženirjev je največ - in vsi verujejo kot Ti v boljšo bodočnost.
Kakor iz naslova razvidiš, imam pod svojo komando (bosansko) hercegovske momce – same stare ljudi s potvorjenimi letnicami. Delajo na cesti, nosijo provijant in podobno. Čuden narod je to - in jezik turški. Vsaka druga beseda je tuška - posebno pri moslinih. Bilo mi je sprva težko jih razumeti. Besede čaršif, čiled, čilim, kutija, sanduk, samara, čarape, papuče, kirija, itd. so mi bile povsem tuje. Nu, eno leto je tega, kar sem jih prevzel - privadil sem se. Možatosti ne poznajo - pretiravajo prav po orientalski - jočejo in lažejo obenem - kapirajo prav težko ali pa nečejo - ako jih vprašam še tako jasno stvar, ki bi jo moral vsakdo natančno poznati - je prvi stereotipen odgovor: Ne znam. In treba je na široko zopet ponoviti, če hočeš dobiti kak določen odgovor. Pisati jih zna malo. Ali pri vsem tem so prekanjeni in lokavi - kedar gre za njihovo korist. Najprimitivnejše pojme discipline jim je težko vbiti v glavo. Več kot polovica ljudi ne zna izgovoriti 4 črk mojega imena. Ali vrine I med končnico, ali pa dodene še ić - Umevno je, da je take ljudi težko vladati. Seveda je med njimi tudi nekaj izjem. Moj 22 letni rač. podčastnik, moslim iz Mostara je jako razborit dečko. Ima 5 razredov gimnazije. In je zelo načitan - zapadnega, naprednega mišljenja - pozna razmere doma, na Hrvatskem in v Srbiji precej dobro - posebno literarne - naročen je na Hrvatsku rječ - in na Njivo in se zanima tudi za Tvoj "Ženski svijet" (Poznal je Tvoje ime!) Tudi jaz sem Ti že mislil kaj, ko sem čital v "Narodu" vest o izdajanju novega lista, nate, da bi ga naročil, ali semkaj v polje ni praktično. Ker se mnogo izgubi - in se moram sam vedno seliti. Ko pridem na dopust, Ti gotovo pošljem naročnino, da ga dobiva žena. Vendar bi me pa veselilo, ako bi mi poslala sem eno številko, ako Ti je mogoče. Da ne pozabim! Imaš li med ondotnimi profesorji kaj znancev? Gotovo. Imenovani rač. podč. Glavović Avdo je zaprosil v Zgbu za sprejem v 6. razred realne gimnazije - odgovorili so mu, da je sprejet pod pogojem, da napravi izpit iz prostoročnega risanja čez peti razred. Tega on ne more. Kje se če vaditi risanja. Jaz se ukvarjam z njim z nesrečno matematiko - ali zato ne daja dosti razumevanja. Ako mi utegneš odgovoriti na to, potem bi ti več pisal; treba bo priporočila pri profesorjih - in da bi rabil neka navodila. On je že 3 leta pri vojakih.
Jaz pa nosim to vojaško suknjo tudi že polnih 29 mesecev - Ej, hudo je bilo sprva v prostovoljski šoli - med svojimi učenci sem se potil po hribih in dolinah, po Koroškem in Kranjskem. Za moje stare kosti je bilo to prava muka - prestal sem. Rad bi dočakal konca vojne - ali ne vem, kako bo. Mir je še daleč - moje upanje je minimalno. Vedno v smrtni nevarnosti - vedno negotovost, kje bom jutri počival - nad glavo brenče zrakoplovi in granate - venomer - to, draga Zofka, ni špas - otopel sem že popolnoma -.Misel na ženo in otroke (oba hodita že v 3. razred) mi je grenka - kaj bo z njimi, ako se meni pripeti nesreča -? Ravno pokajo nad menoj šrapnele, preganjajo A. [nečitljivo] To je vedno, če je nebo jasno. no, hvala bogu, da je tudi nekaj oblačnih dni vmes - saj sneži pogosto - pa tudi dežuje.
Žena z otroki je v Kranju - kamor sem bil prestavljen 1912. Tvojo mater sem poznal - in bil enkrat pri njej. Zelo živahno mi je pripovedovala o Tebi - z gestami, ki so me živo spominjale na Tebe. Ali Ti nisem o tem slučaju pisal? Posebno se je pri toževala čez Vladimirja. - Mati -
Ne vem, katerega leta je bilo, morda 13, ko sem bil zadnjič v ZGB., posetil sem Vl. bil z njim in Vlado na sajmištu in videl tudi Tebe v družbi z gospodo. Umevno, da nisem mogel s Teboj govoriti. Drugi dan sem se odpeljal. - Ti veruješ v človečanstvo in boljšo bodočnost našo - jaz sem izgubil vero v vse. Zdi se mi, kakor da ljudi sploh ni več na svetu - morda kje v srednji Afriki. Ampak kamor Europejec stopi - raste in poganja trn in osat. Za danes moram končati. Ako Ti preostane od obilega posla kaj časa in volje, razveseli me s par vrsticami.
Pozdravlja te kot nekdaj Tvoj stari Marn
KORESPONDENCA