ID 2273
Pošiljatelj Ivan Robida
Prejemnik Zofka Kveder
Poslano iz
Poslano v
Datum 1902
Jezik slovenščina
Vir NUK Ms 1113
Teme Družabnost Delavnost Finance Literarne revije Uredniško delo Žensko-moško prijateljstvo

Velecenjena gospodična!

Oprostite mi, da sem pustil toliko časa čakati na odgovor - vzrok temu je bilo to, da sem založil vaše pisemce, in ž njim seveda tudi vaš - naslov. Sicer je pa ta nesreča vendar - le rodila posebno dobro; danes dobil sem stoprv od upravnega odbora "Nar. tiskarne" obvestilo, da ni moči vsprejeti mojih pogojev, in da se je "uredništvo Zvona" poverilo drugi osebi. Prav vesel sem te svoje sreče; v nepremišljenem trenotku obljubil sem prevzeti uredništvo, ali vendar bil toliko previden, da sem postavil tedaj "pogoje". Med temi je bil glavni ta, da honorar za polo ne sme znašati nikakor manj nego 35 fo, za priznane pisatelje 50 fo; da se ima izplačati honorar brez vsake zamude saj do 10. vsakega meseca; da ne dovoljujem nikomur od uredništva nakazani honorar prikrajševati, itd. itd. Umeli boste torej, da so bili moji pogoji res "nesprejemljivi".

In potem, ali veste, kaj se pravi urejati list, kakor je "Zvon", dolgočasen kakor jesenska megla, diskreditiran, kakor monsgr. Drozd in njegova posojilnica. 3/4 vsega čtiva, kar ga je nudil "Zvon" v zadnjih letnikih je zame saj neprebavljiva, dolgo ne vredna časa, ki se ga porabi za čitanje. Poleg tega pusto in prazno, - v esejih nič, v razpravah nič, pesmi kakor bi žaganje žvečil - in Serafinove "Žrtve" s Kostanjevčevim i proizvodi vred sama načitana in pregreta limonada. Rad pa priznam, da tudi pisateljev nimamo, ki bi bili kaj vredni. Zupančiča in Cankarja pa ne marajo naši ljudje, vajeni Jurčičevih povestij, Gregorčičevih deklamacij in Stritarjeve sladkornice. Pod takimi avspicijami ne more po mojem mnenji tudi najboljši urednik ničesar napraviti, kaj še z listom, ki ne uživa več zaupanja svojega čitateljstva.

Poleg tega nas mori malenkavost, in pri nas od nekdaj razširjeni diletantizem. Ljudje ne čitajo ničesar, ne razmotrivajo resno in globoče nobene stvari, sodbo o vsem pa si vsakdo prisvaja.

Deloma je to utemeljeno v tem, ker smo Slovenci res nadarjen narod. Ali ta navarjenost ne tiči v tem, da je pri nas dosti morda več talentov, kakor kje drugod - prav gotovo pa je pri nas brezbroj ljudij, katerim bi Nemec dejal "Halbtalente", in ti pri nas radi svoje množine dostikrat odločujejo. Toda kam sem zašel? Vidite temu ste pač vi krivi, ker niste prišli na Studenec, da bi se mogla do dobrega razgovoriti in skregati, kakor je to menda treba med dobrimi prijatelji. Pričakoval sem vas prav gotovo, a žal, vas ni bilo. Torej drugo pot, saj pridete čez leto dnij gotovo zopet predavat v "žensko društvo". Tamkaj sem se jim se svojim lanskoletnim predavanjem menda grdo zameril, pomislite, jaz sicer tako galanten in ljubezniv človek - wer hätt sich so was gedacht. A kakor vedno pri nas, se tudi tedaj ni gledalo, ali se mi gre za stvar ali ne -- pri nas se gre vedno za osebo, to smo se že navadili naših časnikarskih vsakdanjih bojev. Torej letošnjo zimo ste se odločili biti posebno marljivi. Če imate le veselje do dela - meni nedostaje ga popolnoma.

Celo do svojega poklica izgubil sem ves interes. Če bi vi poznali neverjetno indolenco onih odločilnih krogov, ki bi imeli skrbeti za najnesrečnejše nesrečnike našega naroda, za naše bolnike, potem bi se nečudili, če pade človek obupan ob zidu na tla, katerega si je domišljal podreti še svojo glavo. Končno postane človek "homo sapiens" - ali po domače filister. In tako hodim raje na lov, ali trnkarim po sulcih, ali pa sedim za mizo, in razmišljam, sam ne vem kaj. Morda živim ob spominih nekdanjih dnij, saj inače bi moral poginiti v tej dolgočasnosti Studenškega življenja. Ej, in kako me veseli, da imam danes saj spominov, ko leži vse za menoj, kar se imenuje življenje. Prav ljubo mi bo, če se oglasite prilično saj pismeno malo na Studencu.

Dotlej pa se vam priporoča

z velespoštovanjem

udani

Robida Ivan

KORESPONDENCA

Za ogled faksimila tega pisma kliknite tukaj.

Z drugo roko pripisana letnica 1902.