10. zvečer ko si Ti v gledišči.

Zlata moja Milka!

Neizmerno slabe volje sem prišla domov. Tisti Dežman, (katerega sem sita do grla), me zmerom plaši in tudi sedaj me kliče naj rajši prevajam, a meni se ne gre li, strašno sem slabe volje. Pozabila sem ti povedati, da je že dolgo tega, kar sem prejela pismo od tvoje imenice Plaper,  v katerem Te pozdravlja. Poslala mi je tudi precej dolg spis kakor tudi Fedora in Demetrija, ali ti spisi so me, ko sem jih čitala in popravljala, napravili le nervozno. Nič ni in nič. Vaje, same vaje. No, od Milke je še ali bilo bi še nekaj. Sploh vidim, da ni pričakovati v nas tako skorò dobre pisateljice, žal! Danica mi je poslala tudi morsko kačo o ženski emancipaciji, s katero ne vem, kaj naj storim. Sinoči sem postala kar nervozna ob popravljanju! Oh, da bi bil moj prvi in drugi spis à la Fedora, à la Demetrija boljše bi bilo záme, ker bi ne bila nikdar v javnosti in bi ne bilo treba imeti sedaj teh skrbi. Na take spise težko, da bi se bila Levec pa K. ozirala. Vidiš, hotela sem Ti pisati le o najinem današnjem »petljani« pa kam sem zašla! Sama se jezim, čemu pisati in jeziti se nad Slovenko ko me je danes razjezil le tisti bedasti neumnež še svojim »non capisco un boro« - Da videla sem celo tolpo Lahinj neumnih, neslanih v oni hiši in Ti si mi napravila opazko o ljubljanskih prijateljicah. Milka! Veruj mi, da sem se uprav bala razumeš – bala navezati na Slovenko, dási o mojih mislih menda ne dvomiš – potem ko me je ostavila Roza. Imela sem ono Rozo, da, in ni bilo gotovo Slovencem na škodo. Jaz sem od nje le aprofitirala in slovensko slovstvo ima vsled nje mojo »Siroto«, katero imam še vedno za najboljše svoje delo ona še svojim razvitim duhom, še svojo inteligencijo, še svojo močjo mi je odprla oči. Oh, le nostre discussioni! Si piševa skoro vsakokrat in bile so res imenitne. Odvrnila me je od mesta od nečimernosti, hodila smo dekleta – mlada dekleta tedaj le po naših hribih, kjer nam je bil znan vsak kamen, vsaka rastlina. In ko je včasi poleti igrala godba v Boschettu in smo jo slišale celo' tija gor do kapelice, objeli sva se in jokali, vidiš, kakor sedaj, ko ti pišem ona mi je odprla oči za lepe umetnosti, ona pokazala mi najboljše svetovne pisatelje, ona rekla, ko sem dobila v prvič Tolstega: si, si ho letto, mi piace, lo conosco. In kako sta poznali oni dve vse naše slovstvo, vse naše razmere po meni!? Od ktere Slovenke, povej mi, bi bila aprofitirala toliko? Ti tedaj nisi marala za me nič.

In srce, moč, ki je bila v oni devojki, no, to je nepopisno. Videla sem jo, ko je zbrala liste, da jih pošlje svojemu zaročencu, katerega je ljubila, dási je bil prava grdoba in sva jo vedno dražile vsled tega. Z gornjimi zobmi je stisnila spodnjo ustno, otožno se nasmehnila mi in rekla: »Ecco per quel vile, non fa per me, ma per il povero papà. In ko je prišla nanje najhujša katastrofa, katere niso poznale in se ne nadejale – revščina – kakό je bila tedaj pogumna! Niti meni ni nikdar tožila – gli abiti faccio sola, perché spendere, se posso farli? Mi je govorila, dási sem vse uganila, in potem še potem, ko se oče ni mogel ganiti v postelji, ko je mati gluha in povsem izgubljena v duhu je vedno učila: Ma perchѐ papa non si alza, ma che poltrameria non va in bottega oggi? Tako je govorila po stokrat na dan a Roza jo je poljubljala in pravila: Si, si andrà, andrà. Nikdar ni izgubila potrplenja. Sami z Ortensio sta očeta obračali sami – od Boga je prišla res ta moč – prekladali v postelji in jaz načičkan in neveden slepec sem tedaj prihajala ter govorila jima o drugih rečeh ali pa se jima čudila. In ob času sreče, ko smo po obedu takό lenarile malo na divanu ali na mehki travi tam gori v njih stanovanji, tedaj sem jim prevajala svoje malenkostne spise in fina Roza mi je večkrat dejala: Ma ti farai brava, ti farai! S Krsnikom moram biti; Rozi zahvalna, ker mi je pokazala kakšni so pravi umotvori. Le o Zoli se nisem dala nikdar prepričati, dasi smo imele o njem dolge debate. Vidiš, Milka, taka prijateljica ne škodi osobito ne, ker je poznala mojo neomahljivo narodnost. »Ecco, ecco le vieni già la febbre« je dejala, ko sem ji včasi rekla o mestu: Scuti, senti de guella signora o signor parla slavo! In fina poleg vsega, kako je bila fina! Morala mi je – iz lastne volje – kar cele ure igrati slovenske popevke in vem, da sem imela svojih 100 popevk hrvaških dolgo v njih hiši. Zakaj Ti pišem vse to? Zato da razvidiš – če izgubiš nekaj minut naj bo – da bi take deve takrat zaman iskala osobito v Trstu, Ti pa mi nisi bila znana. In ko sedaj govorim s Tábo e facciamo le discussioni nel nostro tanto amato idioma sem srečna, brez laškovja, bolj nego tedaj. Milka! Sedaj sem navezana le na Te, edino na Te, zato pa tudi vidiš, kakό sem sitna, Ti nisi уметница[1] v eni stroki kakor Душ[2]. Ampak stabo se govori o vsem, o vsem in od tebe hočem tudi kaj aprofitirati

Za tolažbo sem ti odrezala tole veselo vest iz Picola.[3]

P. S. Če sva s tabo ves dan ves teden ali ves mesec skupaj si vendar ne poveva nikoli vsega, vedno nama še ostaja kaj ne?[4]

[1] umetnica (srb. cir. transkr.)

[2] Duš (srb. cir. transkr.)

[3] Dopisano na začetku prve strani in narobe obrnjeno.

[4] Dopisano pri strani druge strani pisma.