Sv. Ivan, 23. VIII. 97

Mila moja!

Med tem, ko sem bila na potovanji posušila se mi je tinta in sedaj moram pisati z vijoličasto odg. Karle. Vsa »Slovenka« me še čaka ali ne morem pa ne morem nič, prav nič. Vam pa moram povedati, kako je bilo. –

V petek bi bila imela iti torej na Brdo ali zadržalo me je vreme. Odločila sem se – sicer ne za gotovo za nedeljo. Koliko sem premišljevala in le čudite se! Koliko molila, predno sem se prav odločila za na toliko težavno pot! Hvaležna sem sv Duhu, da mi je navdahnil zadnji hip naj grem. Oh, če bi sestra vedela, kako bi me bila vesela! Molila sem tako pobožno razsvetljenje. Nebroj ljudstva bilo je na kolodvoru, in jaz sem že šla zopet ven, ko ni bilo več pri blagajni ni jednega človeka, šla sem hitro k okencu in hitro kakor bi se bala, da se še premislim prosila sem listek za Domžale. Še nekaj bi me bilo lahko vrnilo v Ljubljano, ne da bi šla tija gori in to bi bilo, ko bi ne našla voza v Domžalah. Rekla sem si, ako najdem – pojdem, ako ne, znamenje, da naj se vrnem. V kovpeji sem sedela med samimi Nemci, ki so se norčevali na pristni slovenski zemlji iz slovenskega jezika. Izstopivša, krenila sem vsa zamišljena na domžalsko pošto, kjer so mi povedali, da lahko dobim voz. S trudno staro kobilo zdrdrala sem po solčni poti preko vasi in poljâ, preko znamenj in božjih slik tija doli proti zemlji, katero je Janko tako iskreno ljubil. Kdo naj bi popisal čustva, ki so me navdajala? Koliko sem mislila o njem in njegovi smrti! Mlad fleten fant me je vozil in mi pravil, kako so bili žalostni vsi, ko je umrl, ker je bil tako dober gospod. Čim bolj sem se bližala Dobu nad kterim je Brdo tem nervoznješa sem postajala. Moj mladi voznik pokazal mi je gozd ob cesti in dejal: tam je kersnikov barij in ker ga nisem razumela, je dejal. Tako velika voda je napeljana, v njej so gospod vedno lovili ribe in sem se hodijo otroci voziti v čolneh. Z glavne ceste prestopi se ot krasen drevored košatih kostanjev dolg malo na četrt ure, ki se neha baš pred gradom. Tod je bliže do grada, a nisem hotela, da me vozi tod. Znali bi grajski biti v drevoredu ali v parku, hotela sem iti peš, a ni me pustil moj mladi voznik češ predolga je pot in ne pridem nazaj do vlaka. Šli smo torej po drugi poti navzgor ali oni grozni slabi voz, škripajoča kolesa, ropot kobilinih kopit to vse me je neznansko vznemirjalo ker se mi je zdelo, da pridejo vsi gledat, kdo se tako ropotaje vozi. Skočila sem z voza in šla peš, njemu pa rekla, da pelje počasi za mano. Prišedša pred grad brez sape in z močno utripajočim srcem, zagledam vse deklice. Bile so seveda v črnini. Vida bi me bila spoznala saj je velika, ima že 11 let. Poklicala sem jo po imenu in prišla je ljubeznivo k meni – spoznala me je, kakor je mami hitro povedala. Poljubila sem vse otroke in [nečitljivo] me je gledala kar začudeno. Dala sem Vidki poretko ter jo prosila da jo nese mami. Zdelo se mi je, da je ni bilo celo večnost nazaj. Čakala sem v veži. Naposled priskaklja smehljaje se in pravi: »Mama lepo prosi izvolite!« - Govorili nisva pač sem nekaj blebetala, naj jo pozdravim mimogrede bili sva objeti dalj časa. Joj sem jej poljubljala roko, a ona se je branila in mi poljubljala obraz. Peljala me je naravnost k njegovej mami. Tej pa nisem rekla ne besedice. Sklonila sem se na njeno roko in jo poljubila tako nepopisno prisrčno, a ona mi je govorila v solzah topeč se. Mein Kind, mein kind! Ter me poljubljala v obraz. Jaz nisem mogla govoriti dolgo, no ko je nehala prva bol, tedaj mi je jela pripovedovati o njem, ki je bil med vsemi otroci njen ljubljenec. Umrl je objemaje jo.

Postavili ga niso na oder, ker sta hoteli, da bi ga imeli do zadnje minute sami zase. Objeli sta ga in držali objetega ves dan in vso noč, tako, da je bil vedno gorak. Le najintimnejšim prijateljem sta dovolili da so ga videli. Povedala sem, kdaj sem zvedela in soproga je dejala: Pa bi vendar prišli k pogrebu! Zakaj pa niste došli? In praviti sem ji morala in se zgovarjati. Med tem, ko je šla mlada gospa naročevat mleko za me, pravila mi je njegova plemenita mati o njegovi bolezni. Žena ga je spravljala povsod do zadnjega trenutka. Vrnivža se gospa mi je povedala, da je tam par mojih spisov in da je enega pripravljal, predno je odšel v Gleichenberg ter dejal, da je dober za tisk in če ga hočem imeti. Razvnela sem se in ji rekla: pač ne mislite, gospa, da sem došla za to sem? Bog ne daj, ali spominam se dobro, ker je Vaše spise imel zadnje dni v rokah tudi album smo našli a žal, jako nam je žal vanj ni nič pisal, dasi sem ga večkrat naganjala, »sam, bom, nisem razpoložen«, tako je vedno pravil. Jokale smo še in se poljubljale vse tri, gospa me je peljala v njegovo sobo, kjer je pisal od 12 – 2 ponoči. Spoznala sem to sobo takoj, popisal mi jo je nekoč. Pokazala mi je tudi biblijoteko njegovo na ktero je bil tako ponosen. Vse puste tako, kakor je pustil on. Ko mi je vezala spis, katerega je pred kratkim popravljal, si špago, kojo je on hranil v svoji mizi, tedaj mi je rekla: »Pisma Vaša pa ostanejo, ne dobi jih živa duša dokler živite Vi in mi, potem pa naj publicirajo, ker so tako lepa.« Sklenila sem roki ter jo prosila naj jih zažge, ali meni da ker so tako otročja, tako naivna – ona je čitala vse, ne vem če prej ali zdaj – Toda ni me slušala. Če jih je on hranil, vedel je zakaj in tam najbodo, tako je dejala odločno in jaz si nisem upala ugovarjati. Kako me skrbé ti listi! Čudila sem se pa vendar, ker, ko je dolgo molčala o pismih, sem pač mislila, da jih ni našla, da jih je morda on prej uničil. Šli sva zopet v sobo, kjer je bila mama in tam sem prašala, ni li zapustil kaj svojih spisov. »Nič, prav nič mi je rekla« Vrhovnik mi je pravil, da je snoval nek historični roman iz reformatorske dobe ter da je že pridno iskal podatkov; rekla sem jaz »res je«, odgovori mi ona, delo bi bil izdal sam in bilo bi nekaj velicega --- v listih pa pišejo ali drugači sedaj o njem. In bi bil vedno pisal za »Zvon«, a ni hotel zato, ker so odpravili Funtka. Bežku ni hotel pošiljati svojih spisov, ker je dejal: »Tega pač ne, da bi jaz temu mladiču pošiljal svoje spise, da bi on moje spise popravljal in črtal.« Tedaj radi Bežka! Kako smo se smejali v Nar. domu ljubljanskem s klubari, da je tak revček! Jaz Kersniku seveda ne zamerjem. Prašala sem, da li je vedel, kako je slab. Ona, rekla mi je nato, v soboto mu je že pisal, da mu je popolnoma dobro, zadnje tri dni je pa napredovala ljubezen kar rapidno. Soproga je bila ž njim prej v Kranji, zdaj pa v Gleichenbergu. rada bi šla na grob sem dejala. »Me gremo vsak večer odgovorila je mama« sedaj naj Vas spremi Vidica. Prosili sta me, naj jima pišem in naj pridem gotovo vsako leto toda že zjutraj in prenočim da tudi tam – obetala sem. Prašala sem ju, če sta čitali, kar sem pisala o Ker. jaz. Nista in prosili sta me prav lepo, naj jima pošljem, ker shranjujeta vse, kar se piše o njem. Vzela sem potem Vidko za roko, ki se je vedno smehljala in šli sva kakih 20 korakov od groba, kjer počivajo vsi Kersnikovi. Na grobu so še vsi venci. Pokleknila sem in molila. Odtrgala sem suh list lovorjevega venca in odšla z lažjim srcem, nego sem došla. Če bi Vam morala pisati o dneh shodih v Nar. domu, o Vidi, ki me je malo razočarala, o zadnjih dneh, a danes nočem več. Ta list prosih shranite, ker tega ne bodem pisala več nikomur in to bode kedaj še zanimivo.

Sto poljubov od Vam udane

                                       Marice

Gospica

Milka Mankoč

(Dr Filipovič)

Schlaugengasse 18

Bukovina Černovice