Velecenjena gospodična!

Zakaj pa mi nič ne pišete? Kako se imate? Odkar sem Vam bil poslal svojo komedijo, molčite kot da bi se Vam bilo kaj pripetilo. —

Pred nekaterim časom je bil Milčinović tukaj, ko se je vračal iz Prage. Meni je bil jako simpatičen, samo o nekaterih stvareh se mi je zdelo, da ima čudne pojme. Tako sodi o Tolstem nekako podobno kot jaz o našem Kodru. Pozneje sem o stvari premišljeval ter sem spoznal, da take sodbe hrvatskih »modernih« niso nič čudnega ... To je bila slaba stran vtisa, ki ga je napravil name tá posebni človek, — ali zaradi tega ne cenim nič nižje ne njega ne njegovih del. Tudi o Zupančiču misli podobno kot n. pr. jaz o — Preradoviću. Zdi se mi, da ga ní natanko bral, ali pa da ga razumel ní. —

Zdaj sem ostal na Dunaju sam; — vse je šlo v domovino. Ukvarjam se z mnogimi deli — ravnokar sem bil poslal »Matici« kratek roman, ki sem ga vesel. Pisal sem o naših »tujcih« — o tistih naših ljudéh, ki nimajo domovine. In to smo mi vsi. Večjidel sanjači, vseskozi pasivni ljudjé, ki se sčasoma povagabundijo, zgodaj umró na tuberkulozi, ali pa postanejo pesimisti, kritiki, nemočni, sanjarski reformatorji, ki ne dosežejo nikoli ničesar. O teh ljudéh sem pisal in o onih drugih, ki imajo »domovino«. In ti so še žalostnejši! —

A zdaj se spravljam zopet na dramo. — In kaj delate Vi? Kaj dela Jelovšek? Še nekaj: to sem Vas mislil vprašati že davno. Kaj je s prevodom »Vinjet«? Najbrž jih je Langen vrnil, drugače bi mi bili sporočili. Mislil sem si to že naprej, ker »vinjete« nazadnje res niso — vsaj večjidel ne — za nemški publikum. Škoda je bilo samó Vašega truda: morda jih spravite na kak način v javnost, četudi ne kot knjigo, da se Vam trud nekoliko poplača.

V rokah imam Murnove pesmi: nekaj nenavadno lepih je med njimi, posebno iz zadnjega časa. Zupančič je prevel nekatere na nemško ter jih poslje najbrž v »Fremde Zungen«. Čudili se boste Murnu, kadar izide njegova zbirka.

V Prago nisem mogel in tudi zdaj ne morem. Nimam denarja. Od »Matice« sem dobíl naprej 300 kron — komaj teden dni sem jih imel! Ne, jaz ne pridem nikoli do popotovanja, — to je že usoda moja, popotnikova! —

Pišite mi kaj in pozdravite Jelovška!

S pozdravom

Dunaj, 10. VII. 901. Ivan Cankar

Dunaj XVI. Lindauergasse 26. II. 19.