Velecenjena gospodična!

Oprostite, prosim, da Vam odgovarjam tako nemarno.

Ni lenoba, — vrag vedi kaj je! —

Veseli me Vaše sporočilo glede »Vinjet« in svoje dovoljenje Vam dajem seveda brezpogojno. Toda pisati morate na vsak način tudi Schwentnerju; po neumni pogodbi je namreč knjiga njegova popolna lastnina in njegove so vse pravice. No ne dvomim, da Vam da tudi on brezpogojno dovoljenje. —

Ali svetujem Vam, da ne prevedete vseh črtic, temveč samo sledeče: »Tisti lepi večeri«, »O člov., ki je izg. pr.«,

»Na večer«, »Poglavje o bradavici«, »Nina«, »Mrtvi nočejo«, »Čudna povest«, »Matilda «, »Liter. izobr. ljudjé «,

»Ena sama noč«, »Julija«, »Iz samotne družine«, »Moja miznica«, »Epilog«. — Vse drugo je več ali manj šund. —

O Veliki noči izide morda nova zbirka mojih novel; to bo vse nekaj drugega. Nekaj stvarí je že v rokah Schwentnerjevih. Vse bodo nove; — stvarí, ki so bile že tiskane, je namreč neumno zbirati. —

Te čase pride v svet moja komedija. Jager je narisal zeló slabo naslovno stran; drugič bom sam napravil to reč. — Od začetka je hotela intendanca vprizoriti komedijo, kakoršna je. Zdaj se menda kuja; dobila je najbrž migljaj »od zgoraj«. Vprizorjena bo stvar seveda kljub temu in sicer brez vsakega črtanja. Ali že dejstvo samo, da se kujajo, je »znamenje časa«. Komedija je naperjena proti najbolj korumpiranemu sloju našega naroda: proti znanim, takoimenovanim »liberalnim« politikom, proti njih politiki in njihovim »nazorom«. Prihaja mi vroče, kadar pomislim, koliko ti ljudjé škodujejo. —

Pred nekaterimi dnevi je bil Jelovšek na Dunaju, ali nisva se srečala. Škoda! —

Jaz samotarim; razbil se je celó naš najožji krog. Napósled je prav tako. —

Vi ste strahovito pridni. Neprestano vidim Vaše imé v »Edinosti« in v »Agr. Tagblattu«. Toda vse pustó niso enako dobre. Kadar napravite kaj srédnje dobrega, se podpišite rajši s psevdonimom. Škoda Vašega imena! —

Morda se vidimo januarja meseca v Pragi.Če bo mogoče, pridem tja za par dni. Zdaj sem nekako bolan in pust.

Iskreno Vas pozdravlja

udani Vam



Na Dunaju 19. XII. 900.



Ivan Cankar