Elvira Dolinar (Sittig) se je rodila 22. januarja 1870 v Krškem. Njen oče Theodor Sittig je bil geometer, zato se je družina zaradi njegove službe velikokrat selila. Elvira je prva leta svojega življenja preživela v Sevnici, nato so se preselili v Radovljico, potem pa v Kranjsko Goro, na Koroško Belo, Vrhniko, Bled idr. Ker se družina ni dolgo zadržala v enem kraju, sta starša Elviro proti koncu osnovne šole šolala doma, nato pa je leta 1884 začela hoditi v zasebno dekliško šolo Irme Huth v Ljubljani. Zaradi svojega občutka pripadnosti slovenski etniji je prihajala v konflikte z drugimi učenkami nemške narodnosti in je na šoli zdržala le eno leto, nato pa se prepisala na žensko učiteljišče v Ljubljani, ki ga je obiskovala do leta 1889. V času šolanja se je ukvarjala tudi z glasbo, igrala je violino in klavir ter pela pri Glasbeni matici. Po zaključku študija je dobila službo učiteljice v Poljanah pri Škofji Loki, od koder se je po treh mesecih preselila v Veliko Dolino na Dolenjskem, kjer je spoznala svojega bodočega moža, trgovca Miha Dolinarja.
V skladu s takratnimi običaji je po poroki z moškim, ki ni bil javni uslužbenec, pustila službo na šoli in se posvetila vzgoji svojih štirih otrok, od katerih so trije v zgodnji odrasli dobi umrli. V obdobju neposredno pred začetkom prve svetovne vojne se ji je pripetila finančna tragedija, ko je družina zaradi dolgov izgubila premoženje in se preselila v Ljubljano, kjer je Elvira Dolinar dobila službo v fotografskem studiu Rovšek, kasneje pa pri časopisu Tedenske slike. Po koncu prve svetovne vojne se je s pomočjo sestrinega kapitala preselila nazaj v staro hišo v Veliki Dolini, kjer je družina spet odprla trgovino, Elvira pa je ponovno sprejela učiteljsko službo, ki jo je do upokojitve leta 1940 opravljala najprej v Prekmurju, nato pa v Veliki Dolini. Drugo svetovno vojno je preživela pri snahi na Hrvaškem, kamor se je družina preselila, saj ji je grozila prisilna preselitev v Šlezijo. Zadnja leta svojega življenja je preživela pri sinu Zdenku na Bledu, kjer je 18. aprila 1961 tudi umrla.
Svojo publicistično pot je začela leta 1897 z objavami v ženskem časopisu Slovenka, kjer se je odzivala na neenakopravnost med moškimi in ženskami. V svojih protofeminističnih razpravah, za katere je snov črpala iz tujih revij in publikacij, je opozarjala na številna protislovja, ki zadevajo življenje žensk na Slovenskem. Posvečala se je zakonski problematiki in se kritično odzivala na splošno sprejeto podrejeno vlogo ženske v zakonu ter v svoji publicistiki pozivala ženske k javnem udejstvovanju. Pisma Elvire Dolinar Ivanki Anžič Klemenčič pričajo o tem, da je imela Elvira dodobra pripravljen in premišljen načrt o ustanovitvi, delovanju in vodenju ženskega društva na Slovenskem. V znamenitem članku, objavljenem v Slovenki, je prvič zastavila vprašanje reprezentacije spola in konstrukcije ženskosti v slovenski literaturi in pod kritični drobnogled postavila dela slovenskih pisateljev, v katerih so ženske najpogosteje predstavljene kot krhka in plitva bitja. Ker je bila kritična ost njenih člankov usmerjena zoper dominantni patriarhalni red, je bila Elvira Dolinar deležna številnih očitkov v časopisih Slovenski narod in Slovenec. V svojih člankih se je večinoma podpisovala kot Danica.
