V Ljubljani, 19. l. 97.

Predragi prijatelj!

Povsem s pravico se togotiš nad menoj, ker Ti o sebi ne sporočim nič natančnejšega. Toda — misli sebe na mojem mestu in priznati moraš, da človek najrajši molči, ker z govorjenjem si le dreza v — rano. Heraklej na razpotji sem: to se pravi, nisem več, a bil sem! Danes je že odločeno, da ostanem značajen napram svoji Minki in da — po njeni volji in prošnji — izprežem vsaj za letos svojo medicino.

Prav danes mi je odgovarjal župan Hribar, naj nikar ne jemljem Minke, ker je uboga. »Ne bodite vendar tolik — idealist! Vi smatrate stvar za vse resnejšo, kakor je!« (Povedal sem mu namreč, da je Minka носнa). Prva ni in zadnja ne bo, če jo pustite! Pomislite: Vi boste dobili lehko dekleta, ki bo bogato — ponujale se Vam bodo!« i. t. d.

Toda — alea iacta est. — Tu moram ostati že radi nje, ki ne more, niti noče dlje ostati doma, ki sili vedno le k meni, v moje varstvo pred jeziki in — anonimnimi pismi, s katerimi jo trpinči ves novomeški svet. Dekle vedno plaka; jaz pa moram storiti vse, da jo vsaj nekoliko utolažim .... Pripravi se torej, da začuješ kmalu vest: Gov. se je oženil. Stanovanje že imam na jako lepem mestu, na Poljanskem trgu: dve sobici in kuhinjo v I. nadstropju. Plačal bom samó 153 fl na leto; v jesen mi da isti gospodar v svoji novi hiši stanovanje s 3 sobami in kuhinjo etc. za 180 fl., kar tudi ni preveč. — Pohišje me bo stalo okoli 150 fl, kar bom plačal v rokih seveda. — V dveh mesecih sem že povsem neodvisen uredník z lepo plačo. Malovrh in Nolli mi bosta podrejena seveda z vsem ostalim osobjem. Dotlej pa moram baviti se s politiko intenzivno, da se pripravim do dobra za boj ...

Da ne mislim pustiti univerze, to že veš. Za kaj se pa odločim, še ne vem sam. Nú, doktorat moram imeti, kakoršenkoli že, saj bom imel le 2—3 ure dela v vredništvu! —

Minka mi je prav včeraj znova pisala, da se ji s poroko strašno mudi! Rada bi jo imela že 3. ali 4. II.; nú, meni se ne zdi potreba pred 15. II., dasi punica že dvomi, ali ni morda že v — 6. mesecu. Tudi to je možno po tisti aferi v Mirni peči! ---

Veselí me, da si zadovoljen z mojim nastopom pred sodiščem. Dr Majaron sam je bil v veliki zadregi ter mi je že dejal, naj se udam, češ: obsodili bodo V-ca itak le malo! A jaz sem bil proti temu ter mu predlagal, da govorim takó, kakor sem govoril potem res. Plačal nisem, ker sem rekuriral!!!! Njemu se je moj novi izgovor takoj jako imeniten zdel; samó to me je vprašal: če sem res »sokriv« v toliko, da morem zahtevati prisego pred sodiščem. Jaz sem mu razložil, kako sva peripatetično (!) kovala tisto satiro Tvojo in kako si proti koncu porabil dve daljši sceni, kateri sem Ti svetoval jaz (t. j.: tamburaško vajo in častni član!). Na to je dejal, da sem potemtakem res »kriv« in da lehko prisežem, da sem »sokriv«.

Pazi torej, da bo Tvoja izjava skladna z mojo; sicer me zapro kakor krivoprisežnika!! —

Oče Ti je moje pismo itak doposlal; torej veš vse ostalo. Sporoči očetu, materi in gdč. Márici moje pozdrave in zahvalo za pismo! — Tvoj otec je uzor očeta!! —

Pisal si mi, da se revanširaš za moja zares jako sitna in grozno zoprna opravila na Žabjaku. Dobro! Primem Te takoj za besedo.

Lampetov konfuzni odgovor na mojo notičico si čital? Mož si ugovarja v vsakem drugem stavku. Čitaj njegov članek »Naš program« v lanskem letniku »D. in Sv.«, pa ga primerjaj s tem! Vse Ti dá Göstl; ali pa čitaj v seminarju! Lampè zopet — že drugič! — »nazaj jemlje besedo«. Lani je bil čisto za realizem, letos je le še na pol! —

Piše, da jaz greh hvalim in »priporočam«! Kolika krivica in — bedarija! I »Vrhnica« se spokori (čitaj popis (4. štev.) njene strašne smrti!!) ter dobi zasluženo kazen; i bahač, prešestnik, oderuh in politični šarlatan dr Pajk je slikan takó, da je oduren in da se vidi, kakó ga jaz obsojam /: scena s kmetico v zvezi z obdarili podle Tončke; scena na polit. shodu I. in II. v kontrastu s skromnim poštenjakom Tirbičem i. t. d. :/; i vlačugarska Tončka je kaznovana, katere propada ne »hvalim« in »opravičujem«, kar trdi Lampè povsem zlobno, nego le z atavizmom in s slabo njeno družbo, ki je polna hinavstva, razlagam prav fiziološko, medicinsko! Tudi o ritmojstru se sam izražam vedno le zaničljivo /: scena, ko prisili zoper častno besedo! 9. štev. Tončko, da se mu uda drugič v lopi! — v 11. štev., ko zapusti baš došlo nesrečnico Tončko i. t. d. v 11. štev.:/, tudi tega »kavalirja« kaznim s tem, da ga poročim s še bolj propalo cipo, jetično baronico. I. t. d. Povsod vidi pameten in pravičen čitatelj, da obsojam to podlo in svetohlinsko družbo; Lampè pa tega noče videti. Menda zahteva za vsako grdo sceno pridigo: »to ni bilo prav, torej: caveatis amici!« Kaj takega je možno le v »Domu in Svetu«, ne pa v »Zvonu«!!

Lampè tudi piše, da so »slabi in pohotni ljudje le — izjema«. Ha, ha! Imenitno! Torej je svet raj! In vendar smo se učili že v katekizmu, da je človeka »volja bolj k slabemu, kakor k dobremu nagnjena« in da mu je radi greha Adama in Eve »um stemnel«. Iz bratovega katekizma citiram
besede sv. Pavla (Rim. 7. 23.): Drugo postavo v svojih udih (t. j. v krvi!) čutim, katera se bojuje (!) zoper postavo mojega duha, ktera me deva v sužnost (!! torej ima kri toliko oblast! Čitaj Tončkine besede v 12. štev!) pod postavo greha, ki je v mojih udih.« — Sv. P. torej tudi vé za moralni atavizem, za moralično dedičnost; nù, mi vsi jo čutimo ter se bolj ali manj borimo zoper njo. A dr sv. Pisma Lampè tega ne vé!! —

Aškerc, ki bo pisal daljšo kritiko — to obdrži za se!!! — o moji »Matični« povesti, pravi, da »težko kdo na Slovenskem bolj čisla Vaše (t. j. moje) novele, nego jaz,« da je, čitajoč »dr Strnada« »videl takoj, da se je pojavil v naši literaturici nov, velik in sijajen talent« in da je imel ob »V krvi« — »ki je pravo umetniško delo« — »pravi estetični vžitek«. O atavizmu pa še piše: »Znanost in vsakdanja izkušnja dokazujeta, da je v resnici največ v krvi, kar je »našega« na našem telesu in v duhu, značaju našem. Ostali del našega bistva pa nam podaje vzgoja, izobrazba in pa družba (milieu, ruska: »средa«) v kateri živimo.« In zopet in zopet hvali »V krvi«, katero imenuje celó — klasično povest ...

Tu imaš torej par stavkov, iz katerih zopet posnemaš, da me ne le Stritar in Levec, nego tudi Aškerc jako čisla ter mojo lansko povest vse drugače razume in sodi, nego dr. Lampe in — »Slovenijani«. Zato Te prosim, da kolikor moreš naglo prečitaš oba omenjena Lampetova članka ter da mu v »Edin.« fino, a odločno odgovoriš! Dokaži mu, da mi je delal krivico vedoma, če je čital mojo povest. — Zajedno morda odgovori tudi »Slovenčevemu« podlistkarju, pa po strani še drju Pajku, katerega je »Delavec« (menda phil. Žmavec!) grozno zdelal in osmešil!! —

Morda začneš s Štupico ali s »sloven. klubom«, če je kaj zabavljal zadnjič slavni šestomernik! Ker si »Narod« ni hotel dajati zaušnice z Göstlovo kritiko, napiši Ti, prosim Te, malo več o tej moji povesti! Zlasti se oziraj na politični del sujeta!! — Stori mi to kakor protiuslugo za moje usluge, katere sem Ti in Ti jih bom še vedno rad izkazoval! Napiši pa vse prav kmalu!! Spisu daj kak bolj občen naslov!! Morda ga čitaš v klubu!?

Standingerici torej odpovej! Plačam ji po 1. II. — Tudi Te prosim, da v prihodnji seji kluba iztirjaš za me od Cankarja, Jančarja in Zupančiča. Le nahruli! To je že impertinenca! i

Pozdrav Göstlu, zlasti pa Tebi!
Ves
Tvoj
Fran