Spittal, 27. IX. 46

Draga Ema!

Ali ti veš vzrok, zakaj mi nihče nič ne piše. Že toliko časa ne dobim nobenega glasu od domačih. Dan za dnem pričakujem, toda dočakati ne morem.
Ne morem si tega tolmačiti. Saj pišem na vse strani, odgovora pa nič. Tako me skrbi, kako je z vami.
Poslala bi ti sliko, pa ne vem, če boš dobila. Mami sem poslala eno in ni še nič odgovora, ali je prejela ali ne. Prosim te, usmili se me vsaj ti in piši kako je z vami. Morda ste hudi name, ko se ne vrnem. V zadnem pismu, ki sem ga pisala mami, sem vse razložila in upam, da me bo razumela in tudi vi ostali.
Si ti zdrava in otroci? Ali je Viktor še na svetu? Tako tih je, da si res ne morem tolmačiti kaj drugega. Kaj Boženka dela ali hodi v šolo? Tolikokrat se je spomnim, samo moj spomin jo vidi kot malo pridno deklico, ona pa je sedaj že velika in bi jo gotovo več ne poznala. Toliko let je že. Spomini me spremljajo povsod. Včasih žalostni, včasih veseli.
Jaz sem zdrava. Res kar dobro se počutim. V nedeljo sem bila na Goldecku (2139m) in sem gledala domovino. Krasen pogled je bil. Nebo čisto in naše planine so se nam prikazale v vsej lepoti. Ko smo zrli tjačez, smo molčali in požirali solze. Hotele smo peti »Triglav moj dom« pa se nam ni dalo. Tako vidiš je tu.
Bog in Mati božja z vami vsemi!