Velečislani gospod Govékar!
Pisala bi Vam bila danes, ko bi tudi ne bila prejela Vašega lista; dobivši pa takó ljubeznivo pismo, pišem Vam še rajša.
Da ste povedali svoje pomisleke o ,,Slovenkiˮ, me pač ni moglo ujeziti, pričela sem misliti potem še bolj trezno o stvari. Do sedaj nimam z uredovanjem prav nobenih drugih stvari razen spisati po 5-6 ali že več pisem na dan na vse strani. Ona gčna. Roblekova iz Litije mi piše vsak drugi dan litanije naslovov, koga naj naprosim za sodelovanje. Z dopisi nimam sitnosti, ker jih še nimam. Vstrežem Vam s 1. št. Slovenke, mislim, prav gotovo, ker za to št. sem naprosila, da mi kaj napišejo le renomirani pisatelji in zato Vam sedaj pišem.
Aškerc mi je odgovoril v jako ljubeznivem pismu. Priznava, da je v Slovencih prej preveč nego premalo listov, vendar priznava potrebo našega lista, ki naj bi vplival da dobimo tudi žensko národno inteligencijo poleg možke. Tudi on bode moral kaj napisati za 1. štev. Vi mi obečate za 1., kaj ne! Oh, Vam je takó lahko! Bolje bode v 1. št. Zamejski g Trinko iz Vidma idealist skozi in skozi mnogo večji od mene a talent res mnogostranski talent. Ako dovolite, da vtaknem v kak kot še Márico potem pa kak spis, ki bode res dober – – no, pa bode 1. štev.
Ostavila sem tu pismo, da sem šla za 2 uri v šolo. Prišedši domov zopet pismo! Svetuje se, sploh sem jezna sedaj, svetovati hoče vsak in pa še ta svet! Samo 1 pola enkrat na mesec pa za 1gl. Spisi pa – čigavi naj bodo? – za najnižje sloje ženstva! Ostaviva to, ker me jezi. Aškerc mi je pa pisal, da naj se pazi bolj na žensko inteligencijo, ker je od te sedaj največ odvisno. Preidiva rajši k Vašem listu! – Poslednjikrat sem Vam pozabila omeniti ,,Vzorˮ. O tem pa nisem slutila, da je Vaš in prav to mi dokazuje, da Vi pišete, dasi realno vedno vendar različno realnostjo in baš zató vem, da napišete za ,,Slovenkoˮ kaj primernega takoj in svet naš se bode čudil: Glej ga, Govékarja, kakó zna na vse načine. N. pr. Vaš ,,Socijalistˮ! O tem so prav strmeli nekateri, ko sem jim povedala, da je Vaš. In vendar je realno. Mejo med realizmom in naturalizmom, kdo jo more oznčiti? Mislim pa, da prehud, da ne rečem prestrasten relist prav lahko preskoči mejo in nevede je v naturalizmu. Zola? Ne pravim da on ni velik tudi v blatu, velik je velik a menda tudi – edin! Njegovo Page d'amour sem čitala, več let je že od tega in spominam se je prav dobo. Nekateri Francozje in Italijani so hoteli posnemati Zolo a spodrsnilo se jim je; Zola je tudi v blatu velik, oni so se pa osmešili in – studili. Nek Italijan – znan mi je tudi osebno – je spisal tako posnemovalno knjigo a brez one nedosežne Zolove umetnosti in osvedočila sem se, da jo bere le nižje ljudstvo in sedaj celó spi večno spanje. Razlika je tudi v tem: Zola opisuje res gnjusobe, nanavadnosti, a ne kaže dopadajenja v tem, med tem ko ti-le pišó s popolnoma druznim namenom nego piše Zola. Ta piše zato da bi se čitatelju takove stasti pristudile, oni pa zato, da je vzbujajo. Ve se tudi, da je je Zola vzgleden, skrben soprog, da živi trezno in jako revno ter da le opazuje druge, a oni – govorim o par Italijanih – živé takó, prav takó kakor pišejo. D'Annunzio, Verga, Ciampoli. Ta poslednji ima veliko zaslug, ker je Italijanom spisal mnogo o Slovenih, literature, prevode, o narodnih pesmih in baš včeraj sem prejela ,,Intorno al Montenegroˮ. Krasen spis o jugoslovanskih nar. pesnih. On še piše a recimo Verga vtopil se je v blatu – umolknil. Zole niso dosegli ni do pasa, sami so pa padli. Zakaj Vam ne dopadajo ruski realisti? Baš sinoči sem zopet čitala nekov kratek spis, kako se oddajajo službi in rečem Vam, da sem vživala. Ste čitali ,,Pêcheur d’Islandeˮ od Lotija? 138. izdajo! pomislite! Če hočete Vam ga pošljem, dasi ni moj, le recite! Rada!
Mislili ste torej, da sem filisterska prepirljivka, a ne! Prepirate se, ko ne spoznate boljše, upam, da bodeva imela v prih. počitkih – kje so že!! več prilike.
Raznim osebam napravim razen utis, a če mi je dotična oseba simpatična tedaj vidi moje srce v pismu, bere mi ga na obrazu, sliši ga raz jezik. – Gregorčič S. mi je pisal nedavno: ,,Vidi se iz vsake Vaše besede, če govorite, ali pišete, da ste odkritosrečniˮ no in z Vami porišel mi je kar sam v pismo takov ton.
Nadejem se, in osvedočilo me je tudi Vaše poslednje pismo, da mi poveste i Vi kar naravnost odkrito in brez ovinkov svoje mnenje – hotela sem napisati nekaj druzega – no, da sem popolnoma odkritosrčna, da ohranite to mojo odkritosrčnost pismo le za se.
Šibali bodete – takó ste pisali – še propalost v Ljubljani in drugod. Ali je možna, povejte, takova propalost kakor je v Vašem romanu? O Ljubljani sem sicer slišala mnogo nelepega in tudi tu pri nas so znane люблянчанке ali da bi baš bila vsa ona družba taka! O tem bi imela – ne o Vašem romanu, nego o ljubljančankah imela bi govoriti mnogo toda prideva – upam, ustno da tega predmeta. Ostaviva zdaj to.
Kar pravite o navdušenji Slovencev je žalostna istina ali to je podedovanje vseh Slovanov. In izpovedati moram, da sem mnogokrat tudi sama taka! In Turgenjev sam je tožil: ,,Dokler je stvar še v načrti, zdi se, da smo orli, ali ko že treba delati, smo že utrujeni, nimamo več moči.ˮ To je prokletstvo Slovanov prav kakor nesloga. –
Opominjete me na neke stvari v Edinosti, da sem Vas slabo umela; tudi Vi ste mene nekje slabo umeli. Napisala sem: ,,da se le ne ustavite na pol potaˮ Vi ste mi vzeli to za zlo, hotela sem le reči, da ko pridete malo v leta pa nehate pisati liki drugi naši pisatelji, ki so se vdali drugim skrbim in ostavili peró.
Pravite mi, da se še celó učiteljice premalo brigajo za slov. knjige. Bog moj, kaj pa da vem! Saj so nekatere izmed njih po nekolikih letih učiteljevanja prave, pravcate – kmetice! Dokler napravijo 2. izpit, še je kakova šolska knjiga v njih rokah a potem pa vse, vse v kot!
Od mojih součenk ena sama se je nekaj brigala za knjige, drugim je bilo vse – španska vas. In še ta je napisala, ko nam je dal dr. Kos nalogo ,,kateri slov. pesnik mi je najljubši in zakajˮ opisala je – Volknerja!! Druge pa niso nikdar čitale ni ene povesti. In kaj vedó, kaj sem vedela, ko sem prišla iz učiteljišča? Nič, nič in nič.
Naučila sem se pozneje, kar vem in učim se še. Potem si morem misliti kaj vedó one, ki pozabijo še to, kar so se naučile tam. O učiteljih pa ne govorim, ti so še 10krat slabši. Malo dela imajo, mnogo prostega časa a so pa taki! Drugači kot fižolkajo! Redke so izjeme.
Náme so bili tudi hudi radi Strtih peroti, ker sem napisala da je bilo 8 parov – ali ne vem koliko že – nog! Ta blagoslov imajo pa res večinoma vsi učitelji. A propòs! Ni Vam ugajala moja ,,Sirotaˮ? Jaz imam to mi črtico iz sed. dobe najrajši. Nekatere bi pa kar rada iztrgala iz Zvona, če bi ne bilo škoda knjige.
Pomladi mi je pisal nekov urednik iz Srbskega, naj mu pošljem kako svojo novelo, da je prevede, poslala sem – Siroto. –
Plašite me, ker pravite, da bodem imela z uredništvom mnogo opraviti jaz nimam še pojma ne, kaj je to. Kar pa pravite o Dol. in Mank. pa bi ne bile ni ena ni druga. Prva ima le 4 razrede ljud. šole, druga pa izobrazbo bolj nemško. Ali njiju ime imen ne smete mešati! Maša je takó za smeh še, možno, da se popravi, ker je mlada, ali ona Mankočeva ta je pač drugačna! Dejanjem in besedo in kakó se zanima za vse kar je naše, osobito leposlovje. Pa vzgoja te ali one revice! To je dan in noč, možno pravim, da postane tudi noč dan ali zdaj še ni. Dan ima mnogo vpliva, noč pa – nič, no se ve da, Vi tega niste mogli vedeti. Tu pa ni druge in moralo je priti ná me, da bi le bilo smešno!
Bodite uverjeni, da list ne bo zavetišče izgnanim že radi onih izvrstnih pisateljev, ki bodo v njem.
Vašem talentu se divim, kakor občudujem vse prave in velike talente, sedaj v pismih pa izpoznavam še da ste dobri in ljubeznivi in se ispovem – mea culpa – da imam o Vas vse drugo mnenje nego sem ga imela predno sem Vas spoznala, Vaš spis ,,V krviˮ je bil menda kriv in kdo ve če ni pri drugih takó tudi? Torej roko Vam v prijateljski, odkritosrčni pozdrav pa da bi spisal še mnogo Socijalistov, Strnadov, Vzorov!
Priporočam še enkrat ,,Slov’’ za prvo št! Da ne mislite pa, da Vam pišem takó, ker prosim, ne, če mislite to, rajši ne pišite v list!
udana
Márica