Preljubezniva gospica!

Ne morem Vam povedati, kakó me je razveselila Vaša zalepka! Tako osamljenega se še nisem čutil nikdar, kakor minole štiri dni. Najprej dr. Pajk etc., potem »Vazilij«, zatem »Janez Ni res« (oba v »Slovencu«), na to »Narod«! In kar zapored brez prestanka. To je bilo celó moji »nosorožčevi« koži preveč! – O, to so bili dnovi, kakoršnih ne želim nikomur! – Navzlic svojemu cinizmu sem še vedno toli rahločuten, da me vsak globočji afekt takó zmuči in uniči, da bi kakor v omedlevici napretrgoma spal in spal. Veste, najhujše je pa to, da nimam človeka, kateremu bi mogel do cela izprazniti svojo polno dušo! Imam sicer nekaj prijateljev, a povsem me ne umé nobeden. Ta mi je prefilisterski, drugi prelehkomiseln, prepovršen, tretji je apatičen i. t. d. In tako nositi sam in tiho in moško svoj gnjev … uh, zblaznil bi!! Pa ne! – Smejati, rogati, šaliti se moram prav radi tega še glasnejše, saj so obrnjene vse oči v me, češ: »kakó se bo vedel sedaj? – ali kaj obupava? – ah, zdi se mi, da postaja malodušen in nervozen!« – torej le veselo in dovtipno, Govékar !! –
Intimna sva postala črez noč, gospica! Sorodni duši! – Naj Vam povem torej še nekaj, da me ne boste kdaj ocenjevala á la »Vinko Dobrin«, češ: »pódleže popisuje in brezsrčneže slika, ker je sam tak – brez poezije!« – Živa kupa, v katero izlivam vse svoje čute in misli, kateri povem vse, s katero sem intimen do ekscesa, to je moje deklè. Tej potožim, kadar me kaj užali ali razjezi, in ona me umé tako naglo in tako lepo potolažiti in pomiriti! Brez nje bi jaz sploh ne bil to, kar sem! – Ona me je vedno navduševala, spodbujala in – priganjala, in le njo zahvaljujem, da sem prijel kdaj za pero. Ako zavzamem torej res kdaj kako mestece v naši literaturi, povzročila bo to le moja – Minka! – In vidite, sedaj, ko sem bil potreben najbolj njene besede, sedaj ji nisem mogel pisati ničesar o vsem tem »boju«, ker sem se bal, da jo vznemirim takó, kakor svojo dobro mamico, katera plaka že ves teden ter ne zatisne ni ure svojih oči iz skrbi, žalosti in jeze. Moja mati! – Preprosta žena je, a čita vse, ve vse, pozna vsako malenkost v naši literaturi in – čuti z menoj. In glejte, pisala mi je pismo, v katerem me rotí, naj ostanem miren, ker »boji se, da si ne storim v razburjenosti – kaj žalega«! –
Moje deklè pa živi idilično življenje v svoji vasici ter misli ob čitanju mojih pustih pisem: »Oh, nič novega mi ne piše! Ta dolgčas!« – Saj v njenem kraju ne premorejo nobene »Edinosti«, nobenega »Naroda«! Pošiljam ji sam vsako važnejšo stvar ter jo zalagam z najnovejšimi knjigami, ki so se mi priljubile. Tudi »Zeit« in »Jugend«, pa »Neue Revue« – to so Vam krasni tedniki leposlovno-kritične in politične vsebine! – tudi to ji pošiljam. Sama ima »Tovariša« in »Zvon«.
Tako ne vé ni danes o vseh minolih škandalih nič; jaz pa sem moral ostati – brez njene tolažbe! –
Toda ne! Brez satisfakcije nisem ostal. In veste, kdo mi je pisal? – Ljubljanske dame in gospodične! – Gdč. Kadivec mi je pisala navdušeno in ogorčeno pismo dvakrat zapored, spomnila se me je vrla »Struna« – in gospa Gutnikova, resolutna dama, mi je pisala takisto obširen list, v katerem pravi: Naprej in vdaj se! Blamirali so se le – tepci, jezé se filistri; kar je pametnih, vsi so za te! –
In danes ste mi pisala še Vi! – Torej prav mej damami imam najboljših somišljenk; prav Ve, Slovenke, me razumete prav! Hvala Vam! Ponosen sem na take somišljenke! –
In Vi – Vi spreobrnjeni Savelj – ste postala Pavel? Nagel proces, ki je menda osamljen v literaturi! – Tudi Stritar je zabavljal črez mè še v 12. štev. 95. l. »Lj . Zv.«, a v 5. št. 96. l. me že v nebo povzdiguje, toda – ne verjamem mu. Občujeva veliko, dopisujeva si, mož me vedno hvali in navdušuje, toda – zdi se mi, da ni iskren, da se je vdal resigniran, kakor lev, kateremu so poruvali vse zobe. – Vaša »spreobrnítev« pa je resnična in cela. Kaj ne da? – Dà, taki so naši Ljubljančanji, kakor sem jih naslikal v »V krvi«. Vse iz življenja – vse je res. Obskurni žurnalist Malovrh me seveda zmerja s – pamfletistom, a jaz ga ignoriram. Ideja je, ki tvori iz posameznih iz življenja zajetih scen in tipov, lepo celoto in – umotvor! Ali ne? – Tudi Daudet, Zola, Gogolj, Saltykov i. dr., so »delali« tako, kakor sem »delal« jaz v »V krvi«. In so li zato – pamfletisti brez umetništva?! –
Ko se snideva – morda o božiču? – morda Vas posetim v Trstu, če ne pridete Vi v Ljublj., kjer se nas snide več literatov! – tedaj Vam povem več o svojih tipih v »V krvi«! –
Sporočam Vam, da sem napisal že 1/3 (t. j. 9 1/2 str.) novelice, katero Vam dopošljem, točno za »Slovenko«. Naslov: »Triglav«, vsebina iz življenja. – Nič posebnega, bolj igrača.
Sklenil sem, da ne pišem l. 97. nobene povesti za »Zvon«. Pač pa bom začel pisati za »Matico« obširen roman iz Vodnikove dobe: »Ilirija oživljena«, Zois, Napoleon, etc. – zgodovin. podatke mi je obljubil že prof. Levec.
Poleg tega spišem dramo političnega in literarnega sujeta za sezono 1897/98.
Torej posla dovelj!! –
Veselí me, da ste spisala novelo »Pod streho«. Živela! –
A propos! Ste li čitala knjigi gospe Marholmove? Ali Vam je znana George Egerton? Divno, rečem vam! –
Danes sem se Vam zopet prav prijateljski izpovedal. Želim, da me spoznate do duše! Potem se bova razumela čisto! –
Še nekaj! »Vida« poznate? Vi menite, da sem – jaz? Nù, deloma je resnica! deloma pa je g. Cankar in – še nekdo tretji v Gradcu ... Z »Minko« je ravno tako, njen značaj je značaj mojega dekleta, a dogodki so deloma – zlasti seveda zvršetek, ki Vam ne bo ugajal!! –izmišljeni. –

Zdravstvujte! Priporoča se Vam, svoji odvetnici in prijateljici vdani
Fran Govékar