Čislana gospica!
Danes šele odgovarjam na Vaše cenjeno pismo. Slabo, deževno vreme me je zaprlo v sobo, kjer v samoti premišljujem svojo prognanstvo v lepi Opatiji. Družbe namreč nimam nobene tako sama sem vedno s svojimi mislimi.
Najbrž ostanem tukaj še ves februar, počutim se prav dobro in imam nade, da do dobrega okrevam.
Z izdajo pesmi še hočem počakati. Bamberg mi je sicer obljubil založiti jih, da izidejo do Velike noči, toda prof. Funtek ni preveč naklonjen mojim verzom, češ, premalo gladki in premalo opiljeni so! A jaz se bojim, da imam itak preveč gladke verze! Dr. Zbašnik sam mi svetuje naj jih nikar preveč ne popravljam ker s tem izgube pesmi mnogo na radostni svežosti! Sicer pa se še jim ne mudi v svet, da tudi pesemcam treba časa!
Zupančiča sem si naročila, seveda ga pridno prebiram. Mnogo lepih stvari ima, a spomnite se, gospodična, za nekaj let bodo Zupančiča drugače sodili! Jaz bridko obžalujem, da je naša slov. kritika tako neodkritosrčna! Berite kritiko tako Sil. Sardenkovih poezij v Dom in Svetu pa v Slovanu! Kako se trudi dr. Lampe v svoji oceni (preveč je naš i. t. d.) svojega somišljenika, stanovskega tovariša e. t. c. z lepimi besedami dvigniti na višino, kamor ga ne bo nikdar dvignila njegova muza?! In berite zopet, kako ironično piše o njegovi nežnosti I. Cankar!
V Slovencih je teško biti literat, posebno pa poet! Kalvarija in Sinaj hkrati!
Veselilo me bo, da se še kaj oglasite!
Lepe pozdrave!
Vaša Ljudmila
Dne, 5. II. 1909