Ljubljana, 1. 12. 1900
Draga ženska! Naznanjam Ti, da sem obadva Tvoja pisma prejel in da odpošljem v par dnevih Tvoje stvari in pa nekaj svojih »Slovenki«. Sicer pa sem imel v Ljubljani smolo skozi in skozi. Pisal sem o neki zadevi gospéj T., pa mi niti odgovorila ni ... S Bambergom pa opravim šele o Veliki noči! Kljub temu pa me to čisto nič ne vznemirja in ne moti, marveč sem takoj po prvih trenutkih apatije in disgustiranja pričel stvar resno razmišljati in sem prišel do zaključka, da moram odložiti izpit do julija ter vstopiti za tri ali štiri mesece zopet v kakšno pisarno.
Pota imam odprta na tri kraje. Najbrže vstopim pri Murniku in to že ta pondeljek! Bleda imam za prvo tako že zadosti, zlasti še, ker se mi zadnji čas že od same zapuščenosti ni ljubilo ničesar. Najbolj všeč pa mi je pri tern, da sem odrešen N. in R. To so vodeni ljudje, ki uplivajo slabo na dušo kot na teló . . . Polonca mi vendar le še veliko boljše postreže! Vso smetano na kofe dobim jaz, jem pa iz velike sklede. Najprvo pa me je grozno pomilovala, ker sem se tako posušil v tujini ... Tudi o Z. sem izvedel nekaj novic. Odslovila je namreč svojega prvega ženina in pričela je – kot se mi je reklo – malo noreti. Pa naj bo že kakor hoče! Prosim Te le še, da poizveš pri R., koliko sem jim dolžan pravzaprav in mi to naznaniš pismeno. Poravnal bom vse, če preje ne, pa o novem letu. Glede kovčega pa se zmenim še danes z N., ki, je obljubil priti ta dan v Ljubljano. To je vse. Sicer ni preveselo, svoje dobre volje pa vendar nisem izgubil pri tem. Bogatejši sem samo za jedno skušnjo in ta mi daje pravico biti še višji kot bi bil sicer, dasi je mogoče to, kar se mi je pripetilo za mé še najboljše. V Prago odidem zdaj šele v aprilu. Prešernove slavnosti se ne udeležim na nobenem koncu in voglu, živel pa bom lepo skromno in učil se bom kot dozdaj.
Odpiši mi kmalu kaj, o božiču pa se daj kaj videti.
Pozdravljam Te prav lepo in udano
udani Jos. Murn
Vsa cukerfaberka me je bila jako vesela! Tudi knjige Ti pošljem o priliki, ali prej jih boš sama vzela o Božiču saboj.
KORESPONDENCA