Preljubeznivi g. Doktor!



Danes je prav dan jako pripraven za takšna razburjanja. Pismonoša mi je prinesel Zvon v šolo. Pokukala sem najprej v Fato morgano ter videla, da mi je v tej številki črtal urednik važne stvari, potrebne v razvitju povesti. Jezilo me je. Pogledala sem za tem Vaš spis o Murkovi knjigi ter čitala Vašo opazko glede moje osebe. No, če me doktor Murko ignorira to še ne zmanjša ni mojega talenta, ni mojih zaslug, ni moje vrednosti; ignoriranje mojega delovanja kaže samo, da dr. pozna pač Pajkovko in Pesjakovo, ker se že dolgo govori o njih imenuje pa tudi le tiste pisatelje v zadnji dobi, ki so vzbudili kaj hrupa in se je pisalo njihovo ime tako dolgo, da je ostalo še Murku v spominu. Drugega ne morem misliti o njem.

Ali kar me je razburilo najbolj, je Napoleonov samovar, stvar, kojo sem prečitala sedaj prišedši iz šole. Bog moj, ali se more taka stvar natisniti in poslati med svet? Ali ni urednika kakor pisatelja sram, da taka neumnost, tak nestvor zagleda beli dan! Boga mi Slovenci smo norci, tako bi moral vzklikniti kak inorodec, ko bi nas poznal. So li to ljudje v igri, ki so ušli iz norišnice? Hoče li posnemati francoske “Pochades”. Naj bi jih vsaj čital nekoliko! Oprostite, gospod Vidic, ali morala sem izprazniti malo svoje nevolje. Vidimo se na Dunaji po 15. Kaj ne? Milka pojde naprej, jaz pridem zánjo

Hvala na Vaši opazki, ki je povsem opravičena, Bežek mi je že prej pravil o njej. Bog Vas živi!

Marica