Ljubeznivi g. Vidic!



(Naj Vas [nečitljivo] kar tako)



Ne bodite hudi name, da Vam nisem pisala tako dolgo. Oh, kolikokrat sem mislila na Vas in na to, da Vam pišem, toda moja neumna, bolna glava se je ustavljala vsakemu delu, ki ni bilo neobhodno potrebno. In ta pisma, Bog moj, še, sotrudniki, kako me moré! Danes popoldne pa sem lepo vzela papir ter si dejala: piši enkrat v šoli med ukom!

Začela me je pa okoli pol pete tako nenormalno boleti glava, prej pa sem imela ustni pouk.

In nocoj? Kaj Vam napišem? Gotovo nič veselega in nič lepega in nič prijetnega. In pisati Vam vendar moram in napišem, kar mi pride baš od dnevne razburjenosti v pero!

Gospod Vidic! Danes sem – grdo ali negrdo – preklinjala življenje, preklinjala svoje živce in hip, v katerem sem postala – učiteljica. Jaz se moram rešiti in ako drugače ne, boljše nego ginevati tako polagoma, ne vem, kaj še storim. Od kar ste Vi odšli, menda nisem bila teden dni zaporedoma zdrava. Zdaj si pa mislite. Tista strašna Fata morgana, ki jo spisujem proti in prav v zadnjem, odločilnem trenotku, ,,Slovenka" in ona preklemana šola! Pišem pa kakor sem Vam pravila obično le zvečer, a v poslednji čas jela me je vsak večer vedno boleti glava in ob 8. sem že zaspala tu na divanu, od koder sem že spet prešla v spalnico in na posteljo. Po dnevu v šoli, a po kosilu sem zopet spala kakor čok. Tožila sem zdravniku, ki mi je dal drugo zdravilo za živce, a od kdaj – od sobote – je mnogo huje. Jaz sem prava Slovanka, brez poguma brez eneržije ena onih ljudi, ki dela sklepe in načrte, a se boji par korakov od doma. Kolikokrat sem mislila pustiti šolo pa storila nisem še ničesar, da bi se je rešila. In druge, ki niso ,Marica' poskušajo, gredo v svet … Uprav oni teden me je obiskala - Feodora - učiteljica – pa mi je pravila, da bode prosila k železnici, ker ji je šola neznosna. Kaj pravite Vi, Kaj naj storim jaz? Mislila sem učasih pisati Hostniku in iti na Rusko, mislila na vzgojiteljico ali preponosna sem, da bi služiti morala gospodi, ki bi bila taka ,,le po obleki" po duhu pa fakinska. Kaj bi Vi rekli, ki veste toliko? Ne morem pa ne morem dalje tako.

Mislite si: niti ganiti se ne sme nič v mojem obličji ko sem tako nervozna pa imeti cel razred otrok!

Uboga deca in uboga jaz!

Tudi k Milki redkeje zahajam in občujeva le bolj pismeno po mojej učenki.

Z njo tudi si nista dolgo pisala, kaj!

Baš zaradi tega t. j. bolezni bodem morala Fato morgano stisniti in nehati pred letom.. Prosim Vas, varujte kolikor morete tajnost "Štefančičevo"! Milka dela dobro, prav fino zatajuje, a jaz se odrezujem kratko: ne vem!

Göstl – mi je pisal par jako lepih zanimivih pisem a na poslednje – Bog ve od kedaj – mu nisem še odgovorila in Bog ve, kdaj bom. Pisal mi je o neki nemški knjigi, kjer piše pisateljica o zaljubljenosti nekega duhovnika. Svetuje mi, naj jo čitam toda do sedaj je nisem še videla. Kupovati pa Nemcev ne maram. In kedaj naj jo čitam? Ta božji Figaro, kar je slovenskega, rusko (tega ne ostavim) pa tudi je bolje, da prej napišem kakor sama mislim in vem o tistem kaplanu, nego dobi drug utis.

Kako vam ugaja ,,Slovenka?"

Bolje bode vsaj glede tiska, gradiva pa imam toliko, da so hudi, ker ne pride na vrsto in sedaj gre zaradi širokega tiska v list zmeraj manj nego prej.-

Zarconija nimamo; sinoči sem ga občudovala in bi ga bila še bolj, ko bi me ne bila bolela glava.

Prosim Vas, pišite mi, in povejte, da niste hudi name pa mi tudi kaj svetujte. Ali ste se sprijaznili z Mariborom?

Ste videli Márico II? Pojdite jo pogledat, vesela Vas bode prav 'fest' punica je.

Gospod Vidic, sedaj pa evo vam roke, s ktero stiskam v duhu Vašo desnico pa ne bodite hudi!



Udana Marica