ID
544
Pošiljatelj Franc Peric
Poslano iz Zürich
Poslano v
Datum 07.09.1930
Vir Arhiv Neda Rusjan Bric

Zürich, 7. IX. 30



Zlata mi Feliče!



Včeraj vdobil tvoje ljubko mi pisemce. Najlepša ti hvala! Privoščila si mi da bi ti danes pisal pod fruško , pa vreme je preprečilo. Bojim da za letos ne bo več lepih nedelj, za pod fruško pisati, kajti začelo je deževati, noči so začele frišne, jesen je pred durmi. Danes še preoblekel se nisem začel sem že zjutraj si štimati po baraki, flikati jame in špranje da ne bo tako frišno po noči. Moj sitni tovariš je pa šel že zjutraj v mesto, obiskati ednega prijatelja v bolnišnici. Za kosilo sem si skuhal fin rižot, za zušpajs pa kompot z hruški. Za večerjo bom pa pašto. Sedaj sem si skuhal en liter čaja, in popivam počasi, ker me rižot suši. V nedeljo sem ti omenil da bom moral en dan pustiti za iti v mesto, pa je prišlo tako da sem jih moral pustiti še več. Že nekaj dni pred ko sem ti zadnjo pismo pisal sem čutil da me čez pleča nekaj na en čudn način nadleguje. En dan čez pleča, drugi pa v pruh mislil sem da mogoče je od dela, oziroma od trudnosti. Potem v pondeljek bolj, v torek še bolj močno, čez noč pa se nisem niti obračati moral. V sredo pa sem šel k zdravniku, in ukazal mi je hitro v posteljo se potit, in mi dal nekaj za piti, nekaj za mazati, in sem bil kmalu boljši. Rekel mi je da imam revmatizme v muskolnih . Potem v petek sem bil nazaj pri njemu, in jutri v pondeljek mi je ukazal nazaj priti, ter da me dane pod električno luč, in zdravil z žarki, kot sedaj po večini zdravijo. Sedaj me prav nič ne boli, pa bom vse edno šel, in mu rekel da me še boli, ker je bolje da mi dobro prezdravi, ne pa da bi se mi potem doma po zimi vrnilo. Pa jih je zelo dosti letos tukaj ki se lementajo o ramatizmih. Pa saj jaz sem čakal ker je bilo, oziroma bi bilo nemogoče brez kakšnih posledic v takšnem vremenu kot je bilo. V sredo ko sem bil pri zdravniku, sem se malo pomudil pri Poldiču, oziroma pri njegovi ženi, in kar je nekaj časa je Škin pri njih na stanovanju. Ravno med časom ko sem jaz tam bil ga je prišla obiskat tista gospodična, pa sem jo videl samo kako je noter prišla in ven šla, oziroma ven sta šla skupaj. Potem v petek sem ga zopet vdobil, in sem ga skušal to in ono od dotične ženske, mi pravi da so si samo prijatelji, in da je zelo dobra, in pametna ženska. Imel je tudi aparat za slikati njen, in mi je napravil edno slikco če bo lepa ti jo pošljem. Rekel mi je da počasi enkrat malo drugič več da ji je povedal da je poročen, in sedaj da ji snubi Viktorija od strica Čikota, da naj mu naredi karte in naj ga spravi sem, potem če se ji bo dopal da ga lahko poroči. Ženska ima denar, je dobra uradnica in ima dobro službo. Škin mi je pravil da ona si želi moža iz naših krajev, in da ne gleda na to če kaj ima, ja ali ne stara je 27 let. Pa te pravim ne povej nobednemu o tem. Pazi! Toncili mi je pravil da Zofa je že šla v Jugoslavijo z celo družinco, in on bo šel naravnost od tukaj kje. Srečen on srečen! Do danes sem slišal da izmed oni revežev ki so bili sojeni v Trstu da so bili štirje na smrt obsojeni, in takoj ustreljeni. Sonja da je vdobila 2 leti in pol, drugače vsi od 15 do 30 let. In takšna pot jih čaka še 60, tih ki so v Rimu zaprti. Vedi da jaz si ne dam miru, in vedno se bojim da me lahko že na poti primejo ko pojdem domov, ali pa pozneje, samo tako si predstavljam in mi močno greni tako zaželjeni povratek. Potem sem čital da v Trstu je zasedno stanje, in da nikjer ne smeta dva govoriti skupaj. Zaprli da so sedaj te dni 600 slovencev, in da ljudstvo iz Istre in obmejnih krajev kar beži čez mejo v Jugoslavijo. Ubogi naši kraji kako so nesrečni in nigdar več ne bo dobrega v njih. Povsod boljši in svobodnejši kot doma potem pa naj gre človek kamor hoče da se pasa mejo Italije je že boljši.

KORESPONDENCA

Faksimile tega pisma še ni na voljo.