ID
543
Pošiljatelj Franc Peric
Poslano iz Zürich
Poslano v
Datum 09.08.1930
Vir Arhiv Neda Rusjan Bric

Zürich, 9. VIII. 30



Draga mi Felička!



Čakal sem da bom danes dobil odgovor na moje pismo katero sem ti pisal v nedeljo, pa vdobil sem samo kartico. Lepa hvala vse edno. Tvoje pisemce vdobil že v pondeljek, najlepša Ti hvala! Ko je nisem do sobote vdobil, sem bil prepričan da bo v pondeljek, ker tukaj ne nudijo pošte dan nedelje. Ter vedoč da v tednu ne bom utegnil ti pisati, sem že raje v nedeljo ti pisal, da ne bi čakala tako dolgo. Zato te prosim piši mi da bom pisma vdobil zadnje dni tedna, in potem ni dvoma da ti ne bom dan nedelje na frišno odgovoril. Danes sem dobi tudi edno dopisnico od Talke sicer prvo kar sem po svetu. Piše mi dosti od Danile, kako da hodi zmiraj okrog tvojih baulov, in kako da se drži z novimi krilci. V pismu me vprašaš da kje da sem, oziroma če sem v unej barakci nesrečni. Saj mislim da sem ti povedal že da sem zopet tukaj, in sicer smo v dveh, in imamo tudi samokrese. Pa moj tovariš je eden takšen čudak, da ga prav težko prenašam. Je eden potkrajc ma tako siten in samosvoj da je prav težko rinjati ž njim. Sedaj je že deset ur zvečir, sem vendar sam. Šel je v komedje od tukaj deset minut je vse polno komediji. Pa kadar bo začelo bolj frišno bom šel proč od tukaj ne bom zmrzaval v baraki. Če se s tem kaj prišpara pride pa kakšen drugi vrag da poje. Od Ludvika ne vem nič je pol drugo uro od tukaj. Da je bil Poldič doma, so mu dali g. 8 dni počitnic. Pravi da po Biljah je še precej živo, in da ljudje delajo skoraj vsi. Od Milke ne vem nič, saj veš da moški moškega se težko vpraša takšne reči. Ali nisi dobila v Egiptu edno pismo samo na pol strani spisano, sem spisal na hitro tisti dan ko sem imel obravnavo na sodniji radi tiste reči ki se mi je takrat pripetila. Škine nisem videl več odkar sem prišel iz bolnišnice pa vem da je še tukaj. V bolnišnici je bil vsaki dan pri meni. Vidi ga ne nobeden nikoli on je zimraj sam. Zvečer če greš v kino pa ga vdobiš v paru. On bo radi svoje nesreče gotovo vdobil kakšno podporo, da bo lahko vseedno živel. V bolnišnici mi je pravil da ima edno punco, katera hoče po vsi sili da naj ostane tukaj, in da mi vedno daja denar, in sploh ker hoče da ima od nje. Pa on da se brani, in noče ne tega ne onega. Pa ko bi bilo res, in ko bi mu kaj do doma bilo, bi že lahko davno šel. Pa Bog ne daj da bi komu kedaj ne pravla o tem. Vprašaš me da do kedaj nameravam biti jaz tukaj. Pove ti da največ do sv. Martina, kje do polovice novembra, in če boš ti do zadnjega oktobra, bo glih prav da ne boš predolgo sama, in tudi prav da do tistega časa kaj urediš in pospraviš doma, naše sobice, in kar boš hotela. Ta čas pride kmalu. Kljub vsem slabostim beži hitro naprej. Glej ko vdobiš pismo, bo kmalu mesec kar si odpotovala iz Egipta, in še dvakrat toliko pa boš štela že dneve ko boš šla domov. In ko boš ti odšla, bom pa jaz začel šteti dneve ˝tisti bodo pa dolgi˝ no pa vse edno pride dan ko te zagledam z Danilo na postaji. Pa vse edno pustimo pri miru še malo časa ta diškorš . Tukaj še vedno dež, solnca sploh že ne poznamo več. Vsaki dan mokri, in do kolen v blatu da je za obupati. Letos smo prav malo poletja imeli. Talka mi piše da tudi pri nas je dež, pa ne toliko. Nisem mislil da ti bom pismo napolnil. Pa ni Bog ve kaj vredno ker nisem nič razpoložen, in verjemi mi, da tudi mraz me trese. Ravno bije ura [nečitljivo].

Pozdrave ter vroče poljube od Tvojega zvestega Francila.

KORESPONDENCA

Faksimile tega pisma še ni na voljo.