Zagreb 18. XI. 1926
Draga Minka! Dragi Frane!
Dobra sta kakor kruh. Vedno mislim na Vaju dva in na Dr. Jamarja – ampak z menoj je amen. Prihajajo mi take glavobolje, komedije s srcem in melanholije, da ne morem opisati. – Preveč je bilo vsega. Žal mi je deklet! – Poslala sem ju k zdravniku, ki ima zelo slabotne otroke -k Dr. Popoviću si ju ne upam! – Umrla bi najrajše. Zelo dobrih in plemenitih ljudi ima na svetu, jaz pa sem tako trudna od vsega in željna miru! –
Draga moja, imela sem talent, veliki talent, da ljubim, - žrtvovala sem se in mnogo storila za prvega in drugega moža. A duša potrebuje odmeva. Daješ, daješ in malo dobiš. -
Bila sta oba – Durchschnittsmänner – tudi Demetrović, ki je le priden, a ne genijalen. Ni ustvarjajoč - samo kompilator in vztrajen. Naj bo.
Tako sem žalostna in čutim bližino želim večnega sna. Če bi bila svoji deci v korist – Tako pa je žalostno, da nisem.
Bila sem dober drug in preveč ljubezni je bilo v meni!
Ne morem niti pisati več, – niti čitati ne. -
Od vsega srca zahvaljena in pozdravljena od
nesrečne Zofke
Da sem prišla v prave roke bi bilo nekaj od mene, tako ni pa nič.
Da, Fran, kaj nisi napisal nekako kritiko? Ljudje naročujejo? Pošlji mi prosim ono štev. -
KORESPONDENCA