Zagreb, 11. V. 1920

O polnoči:

Dragi Mirko!

- Ravno sem končala knjigo o Vladoši in tako sem trudna, tako iznemogla. Lepo mi je u duši, samo sem neizmerno potrebna počitka. - Če ste umetnik, bodete našli v knjigi zelo mnogo motivov. - Vaša opazka me je opozorila na to, pa sem si zdaj res svestna, da je mnogo glazbe posebno v tej moji najbolestnejši in morda najlepši knjigi. – 14. V. Jutri je moj god. - Vladoša mi je tolikrat pozabila čestitati - in tudi jutri mi ne bo! - Nikdar več!

Lep pozdrav in pišite!

Zofka

13. V. ´20

Predsinoči nisem mogla dalje. - Popolnoma sem bila izčrpana. Včeraj sem odnesla rokopis Andriću, ne zato, ker je založnik, ampak zato, ker je pred poldrugim letom tudi izgubil devetnajstletno hčer. Kdor proščita o Vladoši, mora čitati s čustvom. – Veste, kako sem končala knjigo: Smrt je prolazna, Život je vječan.

– Pišite mi, kadar Vam je težko. Pošljite mi prepis kakšne svoje pesmi. – Čudno: pisala sem o Vas v svoji knjigi - "Vadoša" se bo imenovala - samo zadnje poglavje je bilo treba še napisati v Zgbu (rokopis ima 274 strani) – in našla sem Vaše pismo in pismo od Karmele na svoji pisalni mizi in dala sem jih oba v to zadnje poglavje. Kakor bi se knjiga sama pisala, tako mi je bilo! – Pišite mi kmalu! =In čuvajte svoje zdravje!