Il. Bistrica, 27-10-45

Dragi Franci in Zofka

Kar neverjetno mi se zdi da sem prav zdaj prečitale tvoje in Zofkino pismo; toliko mescv nismo imeli nobenega glasu. Tako sem se razveselila da sem primla za pero in ti pišem, čeprav sem v postelji že 25 dni in moram na kolenih podložena s puštrom ospisat. Francek, moj dragi Francek kako sem vesela ker upam da kadar bo vse v redu bom te spet videla po tolkih dovgih letih oh kako bo blo lepo. Francek in Zofka prejmite moje častitke in puno poljubčov in dosti sreče v novem zakonu.

Draga Zofka sem zelo vesela da bom spet imela sestrico, katero že tako ljubim čeprav je ne poznam.

          Franci zdaj pa bom napisala od dogodkih ki smo jih tukaj preživeli. Vem da si dosti pretrpev saj nam so dosti povedali g. in gospod Ferluga, Fatur, Karlo, in nešteto druzih ki so se vrnili, a da ti povem mi smo mnogo prestaliin še prestanemo. Z žalostnjo novico moram pričnet. Bilo je 16 okt. 44 leta, letala se križajo in križajo na nebu, a kdo se za njih zmeni lepo smo jih gledali in preštevali. Ah da bi človek vedel kaj se bo zgodilo! Naenkrat en zrakoplov se spusti nižje in odvrže svojo težo; grozno namerjeno in padlo je poleh nas: pri Ursusovih, Verbičovih  Brzajovih.

          Jast sem bila v Trg. Benedih mama pri Hreščaku

-2-

Jožica v hiši a uboga naša Slavka pa veni tam poleh Ursusovih gledala in smejala a ni vedla o p bridki usodi ki jo je čakala.

Oh Franci 16 žrtev je bilo, in med nimi je bila tudi naša uboga Slavka.

          Franci grozne čase smo prestali a za našo mamico kakšen hud udarec edina ona nam je bila pomočnicasedaj v teh letih in njo smo zgubili. Pre kruta je usoda. Da bi videl Franci kako nam je bila pridna in dobra, in kako vsi os jo vzljubili ker je bila prijazna in uludna. In zdaj smo same z našo mamico tako daleč od tebe.

Pustila sem šolo in zdaj delam v Trg. Tako mami in Jožici pomagam da živimo naprej. Jožica hodi v drugo gimnazijoin je zelo pridna, pa tudi velika. O sedaj smo prav iste postave čeprav je 5 let razlike. Tako Franci še dosti hudega smo prestalipa nekako vselih smo ostali živi.           Darko Verbič je zgubil isti dan Slavko, njeno hčirko in teta in še hiša porušena. Pišimu kaj on nemore te pozabit. Joško Kr. Pa je zgubil Nejo a je bila ranjena 43 leta, in potem umrla.Karlo je Ljubljani.

          Pri Benediktu so vsi zdravi celo eno punčko so dobili, Lenart je bil eno leto v Königsbergu in sedaj doma. Tudi vdobili smo pismo od  Tete Ivane ki ni 16 let pisala v dobi se v Hr. Mitrovici. Ona je dosti potrpela njeno edino hčerko so i ubili 42 leta. Naša ljuba Slavka saj ni vedela da umre ker to je v eni sekundi ali ona je vedla in celo pisala zadnje pismo

nedokončano