Sv. Pavel, dne 9./ I. 97.

            Velecenjena gospodična!

            Hvala Vam iskrena za Vaše zadnje pismo kakor tudi za „Slovenko”! Vsak dan sem Vam hotel pisati, da Vam povem svojo sodbo, a vselej me je kdo zmotil. Danes pa sem se vender pripravil in bi Vam bil pisal tudi brez opomina po Ani!

            Koj spočetka sem bil namenjen izreči čisto odkritosrčno svoje mnenje in to je, da mi „Slovenka” nič posebno ne imponuje. Že zunanjost me je povsem razočarala. Ne glede na dolgočasno provizorično glavo, mi oblika nič ne ugaja! ‚Slovenka’ pač naj bode list, ki se bode spravil in zvezal, saj bi naj imel vsebino trajne vrednosti in ne bo jednak efemernemu političnemu listu. Da pa je sedanja oblika listova pripravna za vez, bi jako dvomil; kaj menite? Pričakoval sem sploh elegantnejšo „ausstattung” – vsaj a-la „Vesna” v zadnjem letu; ali ni bila lepša? V drugi vrsti me tudi vsebina ni nikakor navdušila. Máričin članik bi bil sicer dober, vendar se mi zdi premalo živahen in ognjevit, preveč pa je pomešan s citati. Zlasti nepotrebni se mi zdi oni hrvatski citati. Govékarjev „Triglav” mi je že znan, vsaj deloma. Dragičine „sanje” bi bile lahko boljše. Pomislite, kako hvaležen predmet je to, če novoporočena žena opišuje svoji prijateljici svoje občutke! Seveda je zajedna tudi jako kočljiv predmet! Sploh pa se mora Dragičin značaj obsojati. Zakaj pa je vzela moža, katerega ne ljubi, da sedaj ob njegovi strani sanjari o drugčno. To je hinavstvo! Svetec je napisal stare fraze. Goestlov članek pa je neslano dolgočasen. Oprostite, če sem s par besedami morda prehudo obsodil prvo štev. „Slov.” Toda če bi menila biti prva štev. - „elitna”, potem od poznejših ne smemo mnogo pričakovati. Upam pa, da bo prav narobe, da bodo poznejše boljše! G. Márici pa nikar ne povejte moje sodbe, bila bi morda razžaljena. Še nekaj bi opomnil. Tiskovnih pogreškov kar mrgoli! Zdi se mi, kakor bi se bila druga korektura povsem opustila. Tudi nato bode treba prihodnjič malo bolj paziti. Ali tiskarna nima drugih vignjet nego „ptice lastavice”?

Toda dovolj kritike! – Sicer bi me še lahko matrali za nasprotnika listu, kakor me je hotel včasih naslikati Govékar. Kako pa Vi sodite o prvi štev.?! Veselim se že nadaljnih!

            Verujem Vam rad, da ste imela sedaj obilo posla. Tolažil sem tudi Ano, ki se je že bala, da Vas je morda razžalila, češ še nikdar ni tako dolgo čakala odgovora. Ko pa sem dobil jaz Vaše cenjeno pismo, dejala je v šali: zakaj ima pa za Tebe čas! Glejte, celo ljubosumna postaja! Jaz sem Vas seveda zagovarjal dokazujoč, da sem pač v korespondenci pridnejši nego ona. Ali nisem imel prav? Danes pa je seveda že zopet dobro, ker je dobila Vaše pismo.

            Ali ste imeli pri koncertu mnogo uspeha? Upam, da!

            Vam je-li že znano, da je misli Gov. pustiti medicino, prevzeti uredništvo „Slov. Naroda” in se – oženiti. Silno sem mu odgovarjal in sedaj si je, kakor se kaže vender premislil. Bila bi grozna neumnost, če bi storil ta korak.

            „Ksenijo” je spisal Goestl, popravil pa Funtek; zato ni avtor imenovan. Kako Vam ugajajo nove „Zvonove” platnice? Grd je, da je groza, kaj ne? Včeraj je bil Gov. zopet pri sodišču radi mojega procesa. Sodnik ga je hotel siliti k izpovedi ali ga pa kaznovati za 100 gl!!! branil se je in končno izjavil, da se čuti sokrivega! Radoveden sem, kaj bo sedaj; poročam Vam prihodnjič. V ponedeljek se odpeljem na Dunaj in Vas prosim za odgovor na stari naslov. Pozdrav g. Márici! Ana, Márica in starši Vas pozdravljajo, posebno pa jaz in ostajam z odličnim spošt. Vam ves vdani

                                                                                   Fr Vidic