ID 1903
Pošiljatelj Franc Kosič
Prejemnik Zofija Šušmelj (Kosič)
Poslano iz
Poslano v Aleksandrija
Datum 28.07.1944
Vir Arhiv družine Kosič
Teme Druga svetovna vojna Ljubezen Žalost Poroka

28. 7. 44.

94. Sgadron

      R.A.F.  M.E.

Predraga mi Ženka.

 

 

-1-

            Naznanjamti da danes sem vdobil use kar si mi poslala po prijatelju, za use najlepša ti huala, posebno pa ti se zahvalim za prelepo verižico.

            Veš ko sem zadnič čital v tvojem pismu da mi boš nekaj poslala kar si najmam prestaulam, prau nestrpno sem pričakovau kaj bo.

            Neveš kolko sem se iznenadu ko sem vidu to lepo darila, prau si nisem pričakovau kaj takšnega, lepše mi nisi mogla ustreč in razveselit moje srce, prau z celega srca se ti zahvalim.

            Prec sem si to darilce denu okol vratu, z mislimi in upanjem, da tvoj dar bi me vedno varvau useh naokoli in bolezni, in da kaj hmali se vrnem v tvoje naročje in moje drage Mame zdrau in pun ljubezni do tistih ki me ljubijo.

            Draga ženka, i tvoje lepo pisemce, je uzbudilo veselja v mojem srcu, posebno pa tisti stavek kamor mi opišeš ta lep dar ki sedaj visi okol mojega vratu, prau res da ti ženka, usaki najmanši spomin in usako mojo besedo se spominjaš, kako si se še spomnila na tisto ki ti sem že zdauno pravu, kako mi so verižico useli katero mi je Mama podala prej ko sem ottišu v svet.

            Neveš ženka kolko veselja mi si napraula ko mi si to opisala, z tem vidim da moja preljuba ženka usako mojo besedo si zapomni, neveš kolko ljubezni mi si z tem iskazala.

            Neveš kolko se jast počutim srečen at kar si ti moja ženka, use drugo žiulenje vidim pred sabo,  posebno v tej daljavi, moje

-2-

srce opčuti neko mirnost, ki vem da ti si moja, moja za celo žiulenje.

            Ženka če bo vedno v naših srcih gorela ta ljubezen ki danes gori, mislim, da naša združitev je naj popolna v vesolnem svetu, povej kaj zlata moja ženica, kaj postoijo še nekde dva srca katera se ljubita ko naša?

            Ja prau res da v teh dveh pasanih mescah, užila sva use kar naša srca si so želela, ot dneva ko prvikrat naše oči so se srečale, naša ljubezen se je razcvetela  v prau cvet, kateri le takrat bo usahnu ko naše duše poletijo z tega sveta.

            Na žalost pri tem veselju prišla je i žalost u naša srca, to čem reč moja operacia, v zahvalo Bogu i to je use prau pasalo, le še danes draga vidim, tisto žalost ki je takrat tebe objela, neveš koklo mi si se smilila ko je tvoj mili pogled pau name ko sem tam v postelji ležau, in ko tvoj poglet se je napolnu s solzami. Nevem kaj bi dal ot sebe samo da te nebi storu trpet, ki moj pogled  tvojega trplenja, i mene je srce bolelo.

            Sedaj draga moja te pa uprašam kolko si pa dala za verižico, saj ne si miselt da je to lična moja radovednost, ma tu neki me je uprašau kolko si dala, ki da je šaldu lepo pletena verižica, in to je eden ot tistih treh ki so bli na naši pop poroki ki me je uprašau.

            Ženka nič ne bodi v skrbeg zame, jast sem prau huala Bogu, pa ti si prau pupi, lepo te prosim pišmi kako so Mama, ki v pismu prauš da se počutijo mal slabi, povej mi resnico, pa najlepše ih pozdravi, pa pomagaj ih.

            Sprejmi iskrene pozdrave in poljube ot tvojega do groba zvestega Možička in vedno nate mislečega

                      Franci.

KORESPONDENCA

Za ogled faksimila tega pisma kliknite tukaj.