23. IX. 97

Srečna, draga naša Milka!

Danes Vam že lažje pišem, ker sem napravila gradivo za Slov. Ali Bog moj, kakova suša pri tolikem dežji! Saj pravim Vi ste Sontags Kind rojena pod srečno zvezdo. Le pomislite! Belό vreme imate tam lepo, zato, ker ste Vi, v tem ko dežuje tu-le že čez 14 dni malo ne vsak božji dan. Dež dež in nič druzega nego dež! In v nedeljo kako nas je mučilo vreme, a to sem popisala v Edinosti od vtorka zvečer mi ni treba da Vam pišem še enkrat. Ves dan se je kazalo in skrivalo solnce v odločilnem trenutku se je pa vsul in bilo je neprenehoma v pozno noč. Kakό sem se bala, da ne bode niti za stroške, pa hvala Bogu, šlo nam je prav dobro – dobile smo 45 gl in nekaj kr. Stroškov pa je bilo – ne vem natanjko, ker ima Karla ves denar in vse račune. Ampak vojaška godba je benedetkana, zlata. Prišli so in čakali skoro do noči, odšli so vendar v dežju in došli v vojašnico premočeni do riti in – dale smo jim na prošnjo kapelnika le 5 gl za napitnino. Sedaj bode koncert 3. oktobra in vojaška godba je že določena, ako bode dež tedaj napravimo bazar v spodnji sobi koncert pa v dvorani.  Prepozno je in zanašati se ne moremo na vreme. Ko bi bilo lepo vreme, dobile bi lepega denarja, vse bi prodale. Utica za cvetice Vam je bila prekrasna samo ona, ki jih je prodajala bila je preveč razcvetena. Ker je vse cvetlice darovala, hotela jih je tudi sama prodajati Vrhovčeva soproga (el consiglier). Torto in potico smo razrezale in mahoma je bilo vse razprodano. Bili so sami domači ljudje razen Maregara [nečitljivo]pa Besmana. Videla sem ga le trenutek pač se mi ni ljubilo nič, ker sem bila prežalostna, le pomislite v najhujšem dežju pa galanterije in jestvine in igrače vse zunaj! Vaši Slovenci so bili tokrat prav pridni s pošiljatvami. No, tretjega pride morda Mahuška pa Ljudmila in Janja (o kteri sem slišala, da je jako fina) pa Márica II bode že 2. tukaj in stane nekaj časa tu. Ta otrok uprav nori. No, pokažem Vam njeno korispondenco. Ali veseli me le, ker toliko da ni zaspala; obečala mi je mnogo, mnogo glede Štajerskega v narodnem oziru. In gotova sem, da izpolni: Le koga ji je treba, da jo vodi talenta ima mnogo pa duha tudi, no, saj Vam jo pripeljem pokazat. Jaz sem pa tudi zadovoljna da pride, imela bom saj povoda izleteh, sedaj sem sedaj tija, ker razkazati ji bodem vendar morala naše bližnje kraje. Tako bom rešena tega enoličnega življenja, katero mi greni šola. Sedaj pa malo o »Slov.« Kakor veste imamo Fajdigo tu, a nanj se ne smem preveč zanašati, on živi v drugih izmišljenih sferah. Neizmerno je plodovit ta človek. Vso »Slov.« bi mi nadrobil, ali – vratarica je stroga; za »Edinost« piše dosti, prav dosti, drugam menda tudi in včeraj mi je še dal v pregled jednodejansko dramo! O fragen Sie nicht! Ali to ni najlepše: Še oni mesec sem jaz pisala Bežku, da mu odstopim svojo povest denar in srečo, ktero sem dobila pri Kersniku, ako jo tiska še v tem letu. Pisala sem mu v Gorico ter mislila, da pač pošlejo list za njim v Ljub. Ne, list je čakal v Gorici in prišedši prosil me je takoj povesti. Jaz sem jo pa že priredila za »Slov« in odločila že za prvi termin. Vendar sem mu jo poslala ali kesala sem se takoj drugi dan; imela nisem leposlovnega pod milim Bogom nič. Še prve »sreče« mi je poslal manj nego navadno. Bež. mi odgovori, da je povest res predolga za letos a prosi me in roti radi mojega »renomeja« naj mu pustim povest za drugo leto. Brzo sem mu včeraj pisala in zavezala, da mu napišem za drugo leto dolgo, moderno, mnogo boljšo novelo samo naj mi povest vrne takoj, ker je list – prazen. No, prepozno - ; vendar sem bolj zadovoljna da pride v »Slov.« Dási ni slaba, jaz se sama čudim, da sem takrat pisala tako »modro in pametno« vendar rajši pošljem v »Zvon« kaj druzega. Za »slov« bo kakor nalašč in dovolj jo bode za vse leto – še preveč ji bode moralo priti v vsaki št. Upam, da dobim toliko svobodnega časa in napišem res kaj dobrega za Zvon. Seveda bi mi denar in sreča »prinesel v Zvonu« res denar a »Slovenka« je pa bolj potrebna. V odbor so me izvolili – hm – delala pa bodem na to, da se zbere prihodnje leto na shodu mnogo zavednega in izobraženega slov. ženstva, Vas imam že zdaj, kaj ne, da pridete?

Veselim se na Vaše pripovedovanje; kako me veseli, da so taki ljudje tam, kjer bi si najmanje mislili in tako zanimanje za literaturo. Prinesite malo onega zanimanja sem našim Slovenkam! Ste čitali Maxa Nordau-a. Veste, da je Trinko toliko pisal o njem tedaj? Oh, jas sem čitala sedaj evangeliste od Daudet in dasi sem imela i ruske in eno – še vedno ono iz Žalca – francosko tujega začeto, čitala sem najprej povesti in vse drugo pustila. Ah, ti naši ljudje nimajo pojma o realizmu Gov. se valja po Zolovem naturalizmu ali ni realizem – ruski, potem od Marqarda Lotija in sedaj v [nečitljivo] – hrvaški onega realizma naši ne morejo razumeti. Pač kar Dolenec piše boljše in sedaj se je vglobil v človeško dušo à la Rusi. Vidic mi je pisal, da mu že tudi presedajo vedno ovi, boki, kipec prsi etc. Moja sestra pa mi je hotela mi je že napisala odprto pismo v »Slovenki« o tem, seveda jaz nisem mogla sprejeti, ali salonska knjižnica je – pardon – knjižnica za Slov. seveda ako izvzamemo Institutko in Pavlino ter V mraku. Ba – meni se gabi. In vendar ne smem pisati svojih misli, pisala pa sem takό, da so razumeli skoro vsi, da obsojam. Še mnogo o tem – huda usta Muhe ni več in sem prav vesela. Dali so mi vendar 2 stara, izkušena starca. Včeraj sem bila na Vašem [nečitljivo] zahvalit se g. Ivanu in prositi ga, če nam pusti še do 3. let. Rekel mi je, da se ustavite nazaj grede povsod le v Gornjih Ležečah ne. Bravo! Po listke za kopelo nisem šla, hvala, ker je bilo samo neugodno, a včeraj je rekla Girgevič naj grem ponje, da se pojdemo skupaj kopat. No če bo lepo vreme pojdem ponje saj za drugo leto niso veljavni – in se Vam lepo zahvaljujem. Oh, koliko si bodeva imeli povedati pa kaj Vi ne boste imeli časa zame, ko pridejo Trotove, Šabičeve, Ribareve etc. etc. visokošolke!

Bog Vas živi in Vam daj lepega vremena! Sto poljubčkov Vaše Vam vedno udane

                                                                                                                                   Marice

Tako sem nervozna radi tolikega pisanja – pisem kar na ducate! Da niti podpisati se nisem mogla po navadi. Mama mi vedno pravi: Ti se boš zapisala še v pekel, ki vedno čečkaš in pišeš!

Gospodična

Milka Mankoč

III Untere Viaduktgasse 1

Wien