14. 3. 1903

Ljuba gospodična!

Vaše pismo me je razveselilo, ali ob enem prav iznenadilo. Tako mi je došlo nepričakovano. Razveselilo me je, da ste se me spomnili ob »ljubih spominih«, kakor pravite, a užalostilo po vsebini. Moj Bog! Tako mlado, lepo, nadarjeno deklé pa bi tako obupavalo! Učiteljski stan res ni niti prijeten, niti lahek, a nadejati se vendar morate, da ne boste učiteljevali vse svoje življenje. Vaš ideal vam je postal nezvest. Peljal je drugo – tujko – pred oltar. Ni bil Vas vreden draga gospodična, s tem se tolažite pa nikar ne mislite na črno obrobljene, biljete. Svet je velik in vsi moški tudi niso verolomni. Še je dobrih, zvestih in Bog varuj, ko bi ne bilo tako. Če ste v nevrednega zaupali, če ste se varali, more Vam ga Vas vredni izruti iz srca. Toliko o tem. Da Vam nisem prej odgovorila krivo je bilo moje interesantno stanje, v katerega zadnjem času nisem nič pisala, sedaj pa smo dobili sinčka in zopet nisem mogla dalj časa na delo. No, danes ima naš fant že 18 dni in najprej sem mislila odpisati Vam. Slovenka je po mojem mnenju zgrešila pot, zato je morala prenehati. Jela je reševati probleme, katerih ne morejo rešiti niti drugi veliki, veliki narodi. Pri tem pa je poudarjala in pisala vedno eno. in isto. Bila je tudi povsem internacionalna in le prav malo, ali nič je bilo na njej slovanskega. Ako hočete dobiti rokopise Svoje nazaj –  če so sploh še dobiti –  pišite g. Ivanki Klemenčič, Sv. Ivan pri Trstu, (to je tudi moj naslov). Še vedno mi je žal, da Vas nisem mogla osebno spoznati tedaj, ko ste bili v trstu. Pa saj niste bili zadnjikrat, kaj ne? Ali ne pišete za Dom in svet? Kaj pa Slovanu ali nočete nič poslati? In Zvon? Vidite, saj imamo toliko leposlovnih listov, pa bi pisali samo za svojo miznico. Toliko v naglici, tako malo utegnem sedaj, rodbinske skrbi zavzemajo me popolnoma, kako se človek spremeni v rodbini!

Mnogo pozdravov!

Márica