V Ljubljani, 29. I. 97.

Dragi Ivan!



Tvoje pismo, ki je pristna fotografija Tvojega duševnega in fizičnega življenja, me je jako zabavalo. Sporočil si mi zajedno marsikaj, česar še nisem vedel, dasi mi Göstl in Vidic dopisujeta prav pridno. Veselilo me je pa še prav posebno, da — delaš! Mnogo mesecev je minilo, da nisi napisal ničesar pametnega, dasi si vedel, da s svojo lenobo nisi škodoval le svojemu renoméju, nego tudi stvari, katero zastopava. Vojak, ki sredi boja, ko frče od vseh stranij krogle, le gleda in posluša, tak vojak ni junak, niti filozof ... Ideje, katere zastopava v naši literaturi, so svobodne, revolucijonarne. Takisto sva po oblikah reformatorja. Vse kriči in tuli za nama ... Ti pa si spal! —



Veselí me torej, da si vsaj eno novelo zvršil ter spel vsaj dve tri pesmi, ki so izvestno nove i po idejah i po obliki. Upam pa trdno, da si se vendar že naveličal bohèmstva, po domače: ženijalnega barabonstva, ker Ti ni niti v čast, niti v hasek! —



Gledé kluba: res da ne najdeš v njem kolegov, ki bi Te povsem umeli ter Te prav cenili; a to je pa le res, da so klubovci edini, ki vsaj skušajo ter se trudijo, da bi razumeli moderno smer v naši literaturi. Vidic in Göstl ne moreta sicer sama ničesar napisati, kar bi bilo klasično, a jaz ju visoko cenim, ker sta navdušena zagovornika realizma, katerega po svojih močeh propagirata. Mej vsemi sloven. akademiki ne najdeš dve tako iskreni, prijateljski in zares pošteni duši, kakor sta Vidic in Göstl. Zato Te prosim, da se brzdaš v njihovi družbi, da krotiš svojo nikakor lepo in — fino domišljavost, nego ju podučiš kolegijalno v vsem, česar ne umejeta! »Klub« more postati sčasoma semenišče, ki obrodi — zlasti potom kritike — še premnog lep sad! Sicer pa ostaneva osamljena, in to ni prijetno sredi — neštevilnih sovražnikov.



Kakor Ti izvestno že znano, postal sem uredník; sedaj imam odločati v Sl. Narodu o vvodnih člankih in o feljtonu.



Radi poslednjega pa imam za Te prav posebno prošnjo.



Ako Ti je kaj na tem, da slečeš svojo bohêmiensko suknjo, če hočeš, da koristiš stvari in sebi samemu, napiši mi kolikor možno raznovrstnih feljtonov. Zlasti bi Te prosil seveda leposlovnih, pa kritičnih. Spiši mi za vsaki teden — izberi si n. pr. ponedeljsko številko — kaj duhovitega klepetanja o vsem različnem, kar Ti pride na misel! Naslovi svojo stalno rubriko kakor hočeš! Samo zaveži se mi, da mi pošlješ gotovo vsaki teden ali vsaj vsakih 14 dnij kaj papriciranega, rafiniranega, ženijalnega, smelega à la članki v »die Zeit« ali »N. Revue«! Obseg vsakega »pisma« bodi za 6 oknov; več ne! Plačam Ti vsak tak dober dopis takoj in pošteno, da boš zadovoljen!!! — To je torej eno. Drugo pa: pošlji mi leposlovne doneske za 3—4 štev., pa tudi daljše povesti! Vse Ti plačam nemudoma, ko prečitam! — Dovoliti pa mi moraš, da Ti sèm ter tjà kaj črtam. Razume se, da Ti spis vrnem, če bi trebalo bistvenih popravkov; malenkosti pa priredim kar sam. Dunaj Ti podaja 1000 stvarij, o katerih se da »duhovito« blebetati; daj, sedi, napiši, pa pošlji! Vse zanima »Narodove« čitatelje! Bodi kolikor možno originalen i po obliki!!



Prosim Te, odgovori mi takoj, ali mi obljubiš svoje zvesto sodelovanje!



Kje je tista Tvoja novela o Resmanu? — Priredim jo sam za natisek! — Izpremenil bom imena, pa kraje; sicer pa vse pustim.



Jaz ne delam nič. Pač pa se ženim! Moram!!! Sicer pa čitaj znova 12. štev. Lj. Zv. 1896., moj roman! —



Še nekaj: ali bi hotel obširno — t. j. za en feljton — kritikovati Funtkove »Smrti«, izišle v »Matici«?? Pošljem Ti jih. Saj ni treba nič posebnega! Nekaj klepetanja, ki pa mora imeti glavo in rep, pa je!! — Torej odpiši i radi tega nemudoma!! —



Torej Bežek je sprejel Vidičevo črtico?! — Čudno! — Mož pač nima nič gradiva. Sicer pa je možno vendar, da je Tvoja kritika prestroga!! — Tudi V. zna, če hoče.



Tisti drugi članek s šifro » — r« v »Edinosti« je napisal osmošolec Bončar, ne pa jaz!!! —



Škrjanec je duševno impotenten!! Revež! Veliko čita, pa — modruje. —



Kette se strašno buta in pili. Cel filister je!! —



Kdaj mi vrne Zupančič za fotografijo?? —



Pozdrav Zupančiču, zlasti pa Tebi! — Moji Te vsi pozdravljajo.



Tvoj

Fran