Kandija pri N. m., dné 20. VI. 1897.



Dragi Cankar!



Tvoje pismo me je razveselilo, ker sem po njem zvedel, da si še med živimi. Kar mi pišeš gledé na »Svetníco«, bo deloma upravičeno, deloma ne, Da nima nič prave vsebine, je res, da bi bila kompozicija slaba, je napačno. Sicér pa jaz dosedaj še nobenega svojega proizvôda nisem smatral popolnim, vzlasti pa ne proizvode, ki sem jih izvršil za časa najinega skupnega bívanja na Friškovcu in mojega prvega bívanja v Novem mestu. Vsi ti proizvódi so izrodek bolne domišljije, vse moje pisarjenje je bilo neko prizadevanje najti nekaj, a kaj sem iskal, tega nisem vedel. In baš »Svetníca« zaključuje to žalostno dôbo. Ti si rekel, da se bodem smejal Tvoji krítiki. No, smejal sem se, a smejal le Tvojim bésedam, kakó si bil žalosten. Ta žalost je pač prišla le iz tintnika, ne-li? Smejal sem se tudi Tvoji domišljiji, ki me riše tacega, kot nísem. Nazadnje si boš še domišljeval, kako slabo je uplivalo Novo mesto name, kakó sem tam postal filisterski, kakó ... ej, bratec, kdo bo neki tu uplival name, ki je ni žive duše, da bi Ti sploh mogla kako ziniti o poeziji. In smejal sem se tudi Tvoji lahkovérnosti, ki takó rad verjameš čudovitosti iz ust mojih prijateljev, čudovítosti, ki postanejo čudovitosti le radi čudovitega spomina njihovega. Misli in čutov ne bom kradel narodu: če jih sam nimam, pôtlej kar peró v kot; zakaj pa bi ne smel uporabljati na- rodne zgodovine, zakaj bi sploh ne jemal iz življenja svojega naroda, ne vem. Izraz, obliko pa od drugod niti ne morem jemati, nego od njega. Kdo je dalje rekel, da hočem jaz klasično obliko? Jaz sem le rekel, da mi ugaja ona klasična mirnost in harmonija, ki preveva recimo »Hermana in Dorotejo« ali »Torguatta Tassa« ali Homerjevi epopeji... Tisto je pa res, da mi dekadenca ne ugaja, toda pristavljam, le v toliko, kolikor jo jaz poznam. Prav si rekel, da jo sodimo le iz Foersterjevega spisa. Jaz zraven tega še iz Tvojih pet proizvodov, ki si mi jih poslal, Seveda, ko bi jaz čital Dehmela, bi morebiti dobil vse drugačno misel o nji. A do sedaj sem mnenja, da ima edino prednost pred drugimi smermi v tem, da zajema iz realnega življenja. Toda bojim se, da ni preveč naturalistična ..., ne vem sicér, ali zdi se mi. Kakor pa ne ljubim naturalizma v romanu, to ga še menj v poeziji. Jaz bi se rad poučil, je-li prav mislim ali ne, ali do sedaj nisem imel priložnosti. Ti si mi obljubil priti o Veliki noči v Ljubljano, toda biló Te ni. Tam si mi hotel pokazati Tvoje najnovejše ljubljence. Sedaj praviš, da prideš v Novo mesto. Jaz Te z veseljem pričakujem. Pridi, kadar hočeš; o ponedeljkih, sredah in sobotah smo prosti. No, odkrito povem, da Ti nič kaj ne verjamem. Ti samó obljubuješ. Ako pa res prideš, ne pozabi svojih proizvodov na Vrhniki; rad bi vedel, kakšni so.



Tu živim, fletno! Punčke so mi prva skrb, druga denar, tretja vince, četrta jajca, peta lepi romančki in poezije, šesta natura, sedma kvartir, osma cerkev, deveta šola. Zaljubljen sem v jedno blondinko, in imam sréčo. Sicér pa Ti povem nekaj prijetnih zgodbic, kadar prideš lesém.



Srčno Te pozdravlja

Dragotin Kette.