Kandija pri Novem mestu, dne 8. 11. 96.



Dragi prijatelj!



Malo pozen odgovor, kaj ne da, na Tvoj pozdrav od Bog si ga vedi kateréga, pa nikári ne mísli, da me je kaj zadrževálo, ne, ampak sama lenoba je bila kriva, da Ti šele sedaj odgovarjam.

Kaj Ti bi še povedal? No da, jaz sem s profesorji svojimi zeló zadovoljen, oni pa seveda ne takó z menoj. Kako pa s Teboj? Si-li kaj príden? Ali boš kaj vrl inženir? Jaz upam, toda to Ti že naprej povém, da Tebi ne bom dal zidati svoje hiše, ker se bojim, da bi se mi ne podrla prej, nego bi jo Ti začel zidati. Torej na moje stroške ne pij!

Jaz sem se tudi zaljubil, če še ne veš. Pri Istrijanu namreč dobim prav fina jajca. Jaz sem imel že nekdaj pas-sijon nanja, toda prilike ne. Torej bi prav za prav ne smel govoriti o kaki nóvi ljubezni, temveč reči bi moral, da se je vrnila stara ljubezen. Meni se kar razigrá srce, kadar takó ljubeznivo in dražestno polzé skozi grlo, ah to ti je božanstveno!...

Sicér pa je Novo mesto zeló dolgočasno. Pot od Novega mesta do kolodvora več nego četrt ure, od doma do šóle več ko deset minut, do moje ljubice so. Iz tega sledí, da grem strašansko rad k njí, še rajši v šólo (welche Ironie), a najrajši pa na kolodvor, z vlakom na, v, proti..., kamorkoli iz N. m. To Te fopam! Saj ni res. Še na Dunaj ne pridem, če bi me še takó vabili, vi, ki nimate pri večérji druzega dela nego da dopisnice podpisujete takó pravilno in natančno, da se takój vídi, kakó imate pred seboj kako ubogo četrtinko Gumpoldskirchnerja ali pa celo tisto puhlo bavarsko pivo, torej res prav nič čudno, če Vas le še zavest, da ste literati, nekoliko tolaži ob vseobčnem poto... suši. Ampak jaz, le poglej moje čačke, prec vidiš, da tisti ni dobro videl, ki jih je pisal. — ln precéj spoznaš, da se tisti, ki jih je naredil, precej razume na ples. Da, in mi plešemo. Četvorko; ali veš, kaj je četvorka? Ha, ha kakó naivno, bo rekel Cankar, kje pa misli ta, da smo. Mi, ki plešemo vsak dan, če hočemo, s kakšno debelo Madjarko pa kaj jaz vem kakó se še zovo vse tiste done della Bunke. No, no, jaz pač nisem mislil takó hudo in sem hotel le povedati s tem, kako kratkočasno je tu v Novem mestu.

Čuj, Cankar, nekaj novega! Ovidijeve metamorfoze so spet prišlé v naši literaturi na dnevni red. Ali še morda Ti nisi slišal, da so mojega pegaza v Gorici metamorfozirali v oslička. Veš, prej je bil takó nekak norček, kakor sem jaz. Iz zaljubljenih se je rad kaj ponorčeval. In zdaj! Jejmene, da bi ga Ti videl, kako debele solze toči bore magarac... toda kaj Ti bom pravil; beri zadnjo pesem v Zvonu, pa boš videl. Sožalno!... Da, da, vidi se, gospodje zastopijo.

Mene je bilo tisti dan, ko sem tisto čital, takó sram, da sem bil takó rdeč, kot krški raki, ki so poginili pred leti.

Sicér pa mi nikar ne zaméri, da jenjam na tej strani. Vidiš, na Stražo bomo šli ali kam že, ljudje pa ne čakajo radí in so ravno takó nestrpni, kakor bi bil Ti, če bi Ti popisal še četrto stran. Torej



Tvoj Kette.



Pozdravi Te Železnikar, Drenik, Žorž etq.

Zakaj si tako len, da sedaj nisi ničesar v »Zvon« poslal?

Stara lenoba se Te je gotovo zopet prijela.



geni Železnikar



Naslov: Kette Karl, N. m. — Kandija pri g. Juncu. —

Pa daj tudi Ti naslov. Ja, pa zakaj ni več nadaljevanja

v Zvonu?